Tommaso Stella je prevzel vodstvo koprske škofije kot 34. škof za Petrom Pavlom Vergerijem, ki je bil formalno odstavljen 3. 7. 1549. Pred tem je bil škof v mestu Salpi (Dioecesis Salapina), od 9. 5. 1544 do 22. 4. 1547, ko je bil imenovan za škofa v Lavellu, mestecu na jugu Italije. Papež Julij III. je imenoval dominikanca Stello za koprskega škofa 10. 11. 1549, škofijo je dejansko prevzel 5. 5. 1550.
Bil je cenjen govornik. Nastopil je na Tridentinskem koncilu leta 1561 z razpravo o pravem evharističnem obredu. Bil je ploden pisec, avtor škofovih regest, napisal pridigarsko knjigo in razpravo De Charitate Christi.
Po kaotičnem Vergerijevem obdobju je ponovno vzpostavil katoliško pravovernost v Kopru. Navkljub temu ni bil brezkompromisen, kar je razvidno iz tožbe zoper zdravnika Giov. Battista Goinea iz Pirana, obtoženem luteranstva. Stella je s pismom preprečil, da bi se obtoženi udeležil zaslišanja na sedežu Sv. Uficija v Benetkah. Po končanem Tridentinskem koncilu se je napotil v Dalmacijo, kjer je umrl.
Naročil je izdelavo naslednjega nagrobnega napisa:
Hic iacet unus peccator / Tu qui transis ora pro eo (op. prev.: Tukaj počiva grešnik / Mimoidoči, moli zanj).
De Charitate Christi, (s. l. , s. n.)
F. Babudri, Cronologia dei vescovi di Capodistria, v: Estratto dall’Archeografo Triestino, III Serie, Vol. V, Fasc. 1, str. 226.