Štefan KUŠER

Štefan Kušer (priimek pogosto zapisan kot Kušar) je osnovno šolo obiskoval v Laporju, v Celju pa klasično gimnazijo. Mašniško posvečenje je prejel 5. 7. 1936 v Mariboru.
Kot kaplan je služboval v Šmartnem pri Velenju v župniji sv. Martina (1937–1938), v Starem Trgu pri Slovenj Gradcu (1938), v Mariboru v župniji sv. Rešnjega telesa (1938–1939), v Sv. Lovrencu na Dravskem polju (1939–1941), in v Sladojevcih (1941).

Med 2. svetovno vojno je bil Štefan Kušer eden izmed 354 duhovnikov in redovnikov, ki jih je nemški okupator izgnal iz mariborske škofije na Hrvaško in je bil nastavljen kot upravnik v župniji Gušče pri Sisku, blizu zloglasnega hrvaškega taborišča Jesenovac.

Po vrnitvi v Slovenijo je bil župnik v Črešnjicah (1946–1960), namestnik vikarja na Frankolovem (1953), župnik na Keblju (1960–1969) in pri Sv. Jerneju pri Ločah (1969–1978), župnijski upravitelj v Črešnjicah (1978–1981), od 1981 dalje pa je bil spet župnik v Črešnjicah.

Štefan Kušer je kot priča sodeloval tudi v postopku beatifikacije hrvaškega kardinala, medvojnega škofa, dr. Alojzija Stepinca. Ko so duhovniki mariborske škofije 5. junija 2002 zahvalno romali na grob blaženega kardinala v zagrebško stolnico, je bil Kušer deležen ogromnega aplavza, ko je pri maši kot 92-letnik prinesel kelih zahvale Stepinčevemu nasledniku nadškofu Bozaniću.

V njemu tako ljubih Črešnjicah, v župniji, kjer se je 27. 5. 1779 rodila tudi Slomškova mati Marija Zorko, je neprestano ustvarjal, najlepše in najbolj vidno delo, ki mu je uspelo skupaj s farani, je ureditev cerkve in župnišča v Črešnjicah.
Kušer se je rad poglabljal tudi v znanstvene knjige, ki so bile pogosto gradivo za njegove zanimive, a včasih za nekatere tudi predolge pridige, v njih je našel tudi nove ideje za svojo cerkev.
Zelo je bil ponosen, da je bila tedaj župnija Črešnjice na prvem mestu po številu naročil verskega tiska, predvsem Družine, Ognjišča in Mohorjevih knjig, za kar je imel največ zaslug prav župnik Kušer. Zelo pogosto je tudi sam v njih sodeloval z različnimi članki in prispevki.
Kušer je bil kljub starosti zelo sposoben in odličen organizator. Tako mu je uspelo, da so Črešnjice dobile telefon, asfaltno cesto in avtobusno relacijo Črešnjice–Celje, župnijska cerkev pa nove freske. Ukvarjal se je tudi z usodo razpadajoče nekdanje črešnjiške šole, vendar njegova zamisel pri domačinih ni imela uspeha. Za svoje neumorno delo v prid vaščanov in župljanov je Štefan Kušer leta 1996 prejel zlati grb občine Vojnik.

Štefan Kušer je postal leta 1996 biseromašnik – 60 let duhovništva in dano mu je bilo, da je 2001. leta praznoval še diamantno mašo.