Spomenka HRIBAR

Rodila se je Mariji-Jelici Mravlje iz Žirov in Radenku Dikliću iz Srbije. Oče je kot spremljevalec poštnega vagona od Jesenic do Gevgelije prenašal partijsko pošto med Ljubljano in Beogradom in se tako v Ljubljani spoznal z njeno mamo, levičarko, skojevsko mladinko. Zaradi izdaje so očeta jeseni 1941 Nemci zaprli, ga mučili, da bi izdal tovariše, ga izpustili, a je zaradi posledic trpinčenja maja 1942 umrl. Potem ko sta aprila 1944 komaj preživeli zavezniško bombardiranje Beograda, sta se leta 1946 vrnili v Slovenijo. Spomenka je nekaj časa živela pri stari mami, pozneje pa v Žireh skupaj z mamo.

Maturirala je leta 1960 na gimnaziji v Škofji Loki. Leta je 1965 diplomirala iz filozofije in sociologije na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer je leta 1969 tudi magistrirala. Leta 1997 je doktorirala na Fakulteti za družbene vede (FDV) v Ljubljani. V letih 1965-69 je bila zaposlena na Inštitutu za sociologijo in filozofijo na FSPN pri Univerzi v Ljubljani, naslednjih dvajset let pa na Centru za proučevanje religije in cerkve na FDV. Leta 1990 je bila izvoljena v Skupščino Republike Slovenije. Po končanem mandatu leta 1993 se je upokojila in od tedaj deluje kot publicistka in kot civilno-družbena aktivistka.

V letih 1965-66 je urejala teoretično prilogo Tribune. Sredi osemdesetih let 20. tisočletja je obsodila zunajsodne povojne usmrtitve domobranskih ujetnikov in pozvala Slovence k narodni spravi. Poglobljeno je raziskovala in pisala o delovanju Edvarda Kocbeka.  V letih 1987-89 je bila odgovorna urednica Nove revije. Ob aferi JBTZ leta 1988 je sodelovala v kolegiju Odbora in opozarjala na moralno plat ljubljanskega procesa. Leta 1990 je postala prva predsednica Konference za Slovenijo Svetovnega slovenskega kongresa. Kot vodilna članica koalicije Demos oz. Slovenske demokratične zveze je sodelovala pri osamosvojitvenih prizadevanjih Slovenije. Leta 1992 je nasprotovala radikalni protikomunistični in desničarski usmeritvi te stranke.