Slavko (Alojz) MARCEN

Otroštvo in mladost je preživel v vasi Kovk. Osnovno šolo je obiskoval na Dolu pri Hrastniku. Čeprav je bil odličen učenec, se je moral zaradi pomanjkanja denarja zaposliti kot odnašalec stekla v Steklarni Hrastnik (1959). Podjetje mu je omogočilo, da se je naslednje leto (1960) vpisal na Srednjo šolo za oblikovanje, kjer je bil v prvi generaciji oblikovalcev iz nekdanje Jugoslavije. Pozneje, v obdobju 1968-1972, je s štipendijo Prešernovega sklada za študij v tujini končal še Visoko šolo za oblikovanje v Benetkah. Vrnil se je v hrastniško steklarno, kjer je bilo oblikovanje (design) manj pomembna dejavnost. Podjetje je avtomatiziralo proizvodnjo, večinoma so proizvajali embalažo za jugoslovansko farmacevtsko, kozmetično in živilsko industrijo. Do sprememb je prišlo šele ob osamosvojitvi in izgubi jugoslovanskih trgov leta 1991. Kot vodja razvoja (od l. 1992) je predlagal in odločilno sodeloval pri sanaciji in prestrukturiranju podjetja – nova filozofija, novi izdelki, novi kupci, novi trgi. Pri tem mu je bilo v veliko pomoč znanje angleškega, nemškega in italijanskega jezika. Leta 2004 je napisal programska izhodišča za projekt nove steklarne Special (2005). Hrastniški steklarni je ostal zvest vse do upokojitve leta 2008.

S svojim delom je ustvaril temelje na področju strojne proizvodnje stekla. Kljub specifičnim zahtevam po enostavnih oblikah je v svoje izdelke vnesel živahnost, videz plemenitosti in posebnosti. Dokaz temu so tudi številne mednarodne razstave in nagrade: Worlddesign (Washington, 1985), Design in Europa (Stuttgart, 1988), Evropsko uporabno steklo (Podsreda, 1996), European Glass Context (2008), Oblikovanje republike (Ljubljana, 2011), Bienale industrijskega oblikovanja – BIO (od leta 1964 do upokojitve). Predaval je tudi študentom Fakultete za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (2001-2002) in z njimi realiziral projekt Kultura omizja (BIO 2002). Poleg steklenih izdelkov je oblikoval tudi več kot 50 svetil (sodelovanje Steklarna Hrastnik – Sijaj Hrastnik), več kot 50 stojnic hrastniške steklarne za večinoma mednarodne sejme (npr. Hannover, Frankfurt), izven službe pa tudi več kot 30 izdelkov grafično-industrijskega oblikovanja (npr. leta 1988 za podjetje Emma nagrobna elektronska svetilka – Aeterna). Leta 1998 je sodeloval pri zamenjavi grba Občine Hrastnik, ideja in oblikovanje sta njegovo delo.

Za serijo Impilabile je leta 2004 prejel častno pohvalo mednarodne žirije 19. bienala industrijskega oblikovanja – BIO 19, na katerem je bilo razstavljenih 343 eksponatov iz 13 držav. Leta 1990 je za delo na ravni občine in krajevne skupnosti prejel visoko državno priznanje Red zaslug za narod s srebrno zvezdo.