SLATKONJA, Jurij

Rodil se je v ljubljanski meščanski družini z dobro razvejano družbeno mrežo. Leta 1474 se je vpisal na univerzo v Ingolstadtu, a že naslednje leto študiral na artistični fakulteti univerze na Dunaju ter leta 1477 dosegel akademski naziv bakalavra svobodnih umetnosti. Zaradi pomanjkanja življenjepisnih podatkov lahko samo sklepamo, da je nato nadaljeval študije cerkvenega prava, kar nakazuje njegova knjižnica v avstrijski nacionalni biblioteki s številnimi pravnimi deli ter z ekslibrisi, ki veljajo za najstarejšo znano tovrstno knjižno oznako kakšnega moža slovenskih korenin.

Šele viri iz leta 1494 ponovno beležijo Slatkonjo, ki je postal duhovnik in se leto kasneje omenjal kot pevec (kantor) in dvorni kaplan kralja in nadvojvode Maksimiljana I. Habsburškega ter kanonik stolnega kapitlja v Ljubljani. Leta 1498 ga je vladar imenoval za mojstra pevcev glasbene kapele, ki mu sledijo napredovanja v višjega kantorja, kraljevega ter višjega kapelnika. Leta 1499 sta Slatkonji dodeljeni mesti prošta stolnega kapitlja v Ljubljani in kolegiatnega kapitlja v Novem mestu, kjer je nasledil prvega prošta Jakoba Auerspergerja. Podeljeni so mu bili še drugi, zlasti kranjski beneficiji. Leta 1501 je bil prezentiran na škofijo v Pičnu v Istri. Novi papež Leon X. je Slatkonjo leta 1513 dokončno potrdil za prvega dunajskega pa tudi pičenskega škofa. V zadnjem obdobju svojega plodovitega življenja se je škof Slatkonja beneficijem, ki so zagotavljali prelatovo bivanje in omogočali vzdrževanje zbora, po večini odpovedal, tudi proštiji v Novem mestu, ki ji je dal svoj grb z zlatim konjem, kateri danes tvori del polja heraldičnega simbola novomeške škofije.

Slatkonja je bil sposoben vodja, organizator in reformator cesarske kapele. Skrbel je za glasbenike ansambla, vodil vaje in bogatil repertoar. Svoj zbor je dvignil na visoko umetniško raven ter vplival na muzikalne tokove tistega časa. Z dvorom in njegovo kapelo je prepotoval različne dežele Evrope, nanj pritegnil najboljše glasbenike in skladatelje ter verjetno kot nadarjen umetnik skladal tudi sam. Njegov deški pevski zbor velja za prednika svetovno znanega zbora Dunajski dečki. Pesnil je latinsko poezijo, se med drugim zelo zanimal za matematiko in astronomijo ter z dejanji izpričal gojenje marijanske pobožnosti. Slatkonja je bil tesen sodelavec in varovanec cesarja Maksimiljana I. ter vpet v načrte in prizadevanja vladarjeve visoke politike po vzpostavitvi in utrditvi cesarstva. Bil je ena osrednjih osebnosti in eden od mecenov zgodnjih dunajskih humanistov in učenjakov, ki so mu v duhu tistega časa kot škofu posvečali svoja literarna in strokovna dela.

Po njem je poimenovana nagrada za novo liturgično glasbo, ki jo od leta 2000 podeljuje dunajska nadškofija. V okviru Zavoda Friderik Irenej Baraga v Novem mestu od leta 2007 deluje Konservatorij za glasbo, ki nosi njegovo ime.