SENTOČNIK, Anton

Anton Sentočnik je bil rojen v Celju v družini krojačev. Z družino se je leta 1945 preselil iz Arclina v Škofjo vas, kjer je živel do smrti. Osnovno šolo je obiskoval v Vojniku, kasneje pa se je izučil za finomehanika ter se zaposlil v Tovarni volnenih odej v Škofji vasi. Po odsluženem vojaškem roku v mornarici se je zaposlil v tovarni Etol. V nenehnem iskanju novega znanja se je vpisal na študij varstva pri delu na višji šoli v Zagrebu. Njegove kasnejše zaposlitve so zato povezane s področjem varstva pri delu in požarne varnosti: najprej se je zaposlil kot vodja celjske enote Inštituta za varstvo pri delu, kasneje kot strokovni tajnik Samoupravne interesne skupnosti (SIS) za varstvo pred požari v Celju, nazadnje je bil zaposlen na Gasilski zvezi Slovenije.

Od malih nog se je posvečal gasilstvu. V letu 1951 je vstopil v gasilske vrste gasilskega društva Škofja vas kot pionir. Zaradi njegove izredne prizadevnosti je že leta 1955 postal referent za mladino. Leta 1968 mu je društvo zaupalo naloge tajnika društva, hkrati pa je bil imenovan v upravni odbor Občinske gasilske zveze Celje, leto dni kasneje pa je postal poveljnik PGD Škofja vas.
Kasneje je postal še član štaba operative Gasilske zveze Slovenije, odgovoren za preventivno dejavnost. Na kongresu v Murski Soboti je bil leta 1972 izvoljen v predsedstvo Gasilske zveze Slovenije, katerega član je bil osem let. Leta 1980 je bil na kongresu v Brežicah izvoljen za načelnika štaba operative Gasilske zveze Slovenije. Na kongresu v Mariboru je bil nato leta 1984 imenovan v poveljnika Gasilske zveze Slovenije, kar je ostal do leta 1998. Medtem je v letih 1970–1990 kot vodja tehnične komisije deloval v organih Gasilske zveze Jugoslavije. Njegovo delo je bilo zaznamovano predvsem s trudom za posodabljanje gasilske tehnike in skrbjo za poglabljanje znanja na nivoju gasilske organizacije po celotni nekdanji skupni državi. Vsa navedena napredovanja so zahtevala stalno strokovno usposabljanje, saj je vsaka nova funkcija zahtevala dodatno strokovno znanje. Dosegel je takrat najvišji čin v gasilstvu, to je bil čin višji gasilski častnik I. stopnje operativne smeri. Kasneje, po osamosvojitvi Slovenije, pa je pridobil najvišji čin visoki gasilski častnik II. stopnje.

Kljub temu, da je dobršen del njegove delovne aktivnosti bil posredno ali neposredno povezan s prostovoljnim gasilstvom profesionalno, mu gredo velike zasluge za moderen, enoten in pospešen razvoj prostovoljnega gasilstva na ravni države, med katerimi velja omeniti:
– uspešne priprave pred letom 1991 jugoslovanske, po letu 1991 pa slovenske gasilske reprezentance za uspešne nastope na gasilskih olimpijadah,
– pod njegovim vodstvom se je Slovenija uspešno predstavila na vodilnem mednarodnem sejmu za gasilsko, reševalno in civilno zaščito ter varnost v Hannovru kot srednjeevropska, gasilsko dokaj razvita država,
– odlikoval ga je izreden smisel enotnega in sodobnega opremljanja gasilskih enot, predvsem na Celjskem,
– veliko zaslug ima za medsebojno sodelovanje in partnerstvo slovenskih in nemških gasilcev.

Posmrtno sta mu bili v letu 1998 podeljeni najvišji državni priznanji s področja gasilstva in civilne začite: priznanje Matevža Haceta in kipec Civilne zaščite.