ROSAMANI, Enrico

Obiskoval je Gimnazijo Carla Combija v Kopru. V Gradcu je študiral in diplomiral iz nemškega jezika in literature. Poučeval je v Zadru in nato od leta 1901 v Trstu na višji realki »Scuola Reale Superiore dell’Acquedotto«, današnjem Višjem tehniškem inštitutu »Leonardo da Vinci«. Med prvo svetovno vojno se je kot begunec zaradi svoje italijanske privrženosti preselil v Firence. Od leta 1919 do upokojitve oz. do leta 1935 je ponovno poučeval v Trstu.

Njegovo delovanje in raziskovalno delo sta zaznamovali dve poglavitni interesni področji, ki sta se med seboj tesno prepletali. Prvo je zajemalo poučevalne didaktične tehnike, drugo pa zbiranje narečnega besedišča Julijske krajine, ki je vključevalo tudi Istro. V mladostnih letih je zbiranju tega materiala botrovalo prav poučevanje italijanskega jezika, ker je po avtorjevem prepričanju, za dobro poučevanje jezika, potrebno enako dobro poznavanje narečja, predvsem pa njegove razlike s standardnim jezikom.

Tako so nastali različni slovarji in esejska dela na jezikovnem in primerjalnem področju z drugimi italijanskimi narečji, ki so poudarjali pomen narečja s konkretnimi primeri in poudarili bogatost njegove zbirke. Poglavitni deli, ki predstavljata njegovo življenjsko delo in učenost, sta »Vocabolario dei dialetti parlati nella Regione Giulia« iz leta 1958 in »Vocabolario marinaresco giuliano-dalmata«, v katerem se je avtor soočal z bolj specifično terminologijo, ki je povezana s svetom ribičev in morja ter vključuje dalmatinsko obalo; izdano je bilo po avtorjevi smrti leta 1975.

Rosamaniju lahko pripisujemo veliko zaslugo za zbiranje in ohranjanje besedišča italijanskih narečij celotne Istre, ki je ne nazadnje tudi izjemnega pomena pri razumevanju ljudskega kulturnega izročila Istre.