REŽUN, France

Rodil se je v družini s trinajstimi otroki. V Ljubljani je končal učiteljišče in višjo pedagoško šolo ter postal predmetni učitelj zgodovine. Štirideset let je poučeval v raznih krajih na Dolenjskem, med drugim v Šmarjeti in na Trebelnem, kjer je bil njegov sodelavec pisatelj Pavle Zidar. Najdlje je služboval v Trebnjem, kjer je bil tudi pomočnik ravnatelja osnovne šole.

Udejstvoval se je tudi kot pesnik in prozaist ter potopisec. Ustvarjalni nemir mu je narekoval pisanje novel, črtic, esejev s filozofsko tematiko, potopisov, njegova največja izpovedna moč pa je bila v poeziji. Bil je subtilen oblikovalec lastne izpovedne sle, ki je našla svoj ustvarjalni zamah v literarni reviji Samorastniška beseda (kasneje revija Rast). Bil je poet življenja, skušal se mu je približati na razne načine, obogaten s filozofsko mislijo, da bi po svojih močeh odkrival skrivnosti sveta. Izdal je tri pesniške zbirke Drobci sonca, Občutja in videnja ter Med lučjo in temo, njegove pesmi pa so bile leta 1984 objavljene tudi v antologiji Pesmi dolenjske dežele. Izdal je dve prozni deli, za potrebe lokalne skupnosti napisal nekaj (turističnih) priročnikov ter sodeloval pri nastajanju Krajevnega leksikona Slovenije II. Nekaj njegovih del je ostalo neobjavljenih (Pesnitev 20. stoletja, kratka proza Regratov cvet sanja, eseji V objemu vsega in potopis Kitajski dnevnik).

V kulturno zgodovino občine Trebnje se je vpisal kot organizator osrednje občinske knjižnice, danes Knjižnice Pavla Golie Trebnje. Leta 1987 mu je Društvo knjižničarjev Dolenjske zaradi uslug pri napredku dolenjskega knjižničarstva podelilo listino častnega članstva, prejel pa je tudi najvišje priznanje v bibliotekarstvu Čopovo diplomo.

Za svoje delo v lokalnem okolju in zlasti za delo z mladino je prejel številna priznanja in pohvale različnih organizacij, med drugim Zveze mladine Slovenije, Sveta za prosveto Novo mesto in Občinske izobraževalne skupnosti Trebnje. Poudarjal je potrebo po sožitju z naravo in podpiral taborništvo. Za uspešno in požrtvovalno delo v taborniški organizaciji je prejel zlati znak Zveze tabornikov Slovenije in priznanje za delo Organizacije predsedništva zvez izvidnikov Jugoslavije. Bil je tudi dolgoletni krvodajalec. Po njem se v Trebnjem imenuje ulica.