Pavel BREŽNIK

Osnovno šolo (1898–1902) in nižjo gimnazijo (1902–1906) je obiskoval v Ljubljani. Maturiral je leta 1910 na gimnaziji v Novem mestu, kjer je bil takrat njegov oče Franc Brežnik ravnatelj. Nato je študiral germanistiko in romanistiko na Dunaju in krajši čas v Parizu. Na dunajski filozofski fakulteti je diplomiral leta 1914.

Najprej je bil srednješolski profesor na Dunaju (1914–1918), zatem je učil na ljubljanski realki (1919–1929). Nato se je preselil v Beograd, kjer je do leta 1931, ko je šel na študijsko izpopolnjevanje v Francijo in Nemčijo, poučeval na gimnaziji. Potem je zopet učil v Ljubljani in od leta 1936 do druge svetovne vojne v Beogradu. Kot odličen pedagog je med dijaki užival veliko spoštovanje. Med letoma 1936 in 1938 je bil tudi domači učitelj kralja Petra II. V času med obema vojnama je veliko potoval in vzpostavil številne delovne stike. Med vojno je bil v Beogradu zaposlen na prosvetnem ministrstvu, po vojni pa je bil ponovno gimnazijski profesor. Med letoma 1950 in 1960, ko se je upokojil, je bil zaposlen kot lektor na strojni fakulteti v Beogradu.

Že kot dijak je pisal pesmi, povesti in uganke ter jih objavljal v Slovanu in Domačem prijatelju. Napisal je domačijsko povest Klic Gorjancev in potopis V senci nebotičnikov, sicer pa se je osredotočil na pisanje znanstvene fantastike, ki po zgledu zgodnje trivialne znanstvene fantastike človeka sooča s sovražnimi zunajzemeljskimi bitji in svetovno katastrofo. Uveljavil se je tudi kot pisec učbenikov in  jezikovnih priročnikov. Za slovenske časopise, predvsem za Slovenski narod, je pisal reportaže, književna poročila, potopise in komentarje, tudi prispevke o pomorstvu in letalstvu. Pisal je tudi v srbske in francoske liste. Veliko je prevajal iz francoščine, srbščine, španščine in angleščine v slovenščino ter iz slovenščine v srbščino.