OSTROVŠKA, Milica

Rodila se je v Kopru očetu Adolfu Schaupu, profesorju telesne vzgoje in avtorju strokovnih knjig, ter materi Zoe, rojeni Borri. Otroštvo je preživela v Gorici, kjer je obiskovala osnovno šolo. Med prvo svetovno vojno se je družina umaknila v Pazin v hrvaški Istri, potem ko je bila njihova hiša poškodovana zaradi bližnje soške fronte. V Pazinu je delovala prva uradna hrvaška gimnazija, kjer je bilo zaposlenih več slovenskih profesorjev, med njimi tudi Miličin oče. Po koncu prve svetovne vojne in italijanski okupaciji Istre se je družina ponovno preselila, tokrat v Maribor, kjer je Milica nadaljevala šolanje na klasični gimnaziji in leta 1925 maturirala.

Svojo študijsko pot je nadaljevala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je študirala nemščino, primerjalno književnost in jezikoslovje. Leto med študijem je preživela tudi na pariški univerzi Sorbona. O tem obdobju je napisala tudi spomine, ki pa niso bili objavljeni. Med študijem je bila aktivna v sokolskem društvu. Vpliv nanjo je imel tudi kolega na univerzi Srečko Kosovel, prav zaradi njega naj bi začela simpatizirati z levičarskimi gibanji. Diplomirala je leta 1929 in se zaposlila kot profesorica najprej v Vranju v Srbiji. Poročila se je s tržaškim slovencem, profesorjem glasbe in komponistom Josipom Ostrovškim. Tri leta je še poučevala v Srbiji, nato se je kot profesorica zaposlila na realni gimnaziji v Mariboru (današnja Prva gimnazija). Pred drugo svetovno vojno je bila dejavna tudi kot pisateljica in publicistka. Pisala je predvsem kratke zgodbe in eseje. Objavljala je v revijah Ženski svet in Naša žena ter v tedniku Neodvisnost.

Z začetkom druge svetovne vojne so se njene življenjske razmere drastično spremenile. Po okupaciji Maribora leta 1941 je bila z možem aretirana in izgnana v Srbijo, poklicno pot je nadaljevala v Jagodini. Tudi tam je ostala zvesta svojemu poklicu in poslanstvu, saj je delovala v izgnanskih učiteljskih krogih in sodelovala z Osvobodilno fronto. Po koncu vojne se je vrnila v Maribor, vendar je bila kmalu zaprta, zaradi domnevne povezanosti z resolucijo Informbiroja, leta 1949 je bila internirana na Golem otoku, kjer je preživela tri težka leta. Po vrnitvi je bila do leta 1952 razrešena vseh javnih funkcij. Kljub tej travmatični izkušnji je nadaljevala pedagoško in intelektualno delo. Znova se je zaposlila, najprej kot administratorka na srednji glasbeni šoli, nato pa kot učiteljica angleščine na Osnovni šoli Sladki Vrh. Kasneje je predavala metodiko poučevanja tujih jezikov na Pedagoški akademiji v Mariboru in nemščino na Višji ekonomsko-komercialni šoli (VEKŠ). Upokojila se je leta 1973, vendar je kot honorarna sodelavka poučevala vse do leta 1977.

Ves čas je ostajala dejavna pisateljica, publicistka in urednica. Po vrnitvi z Golega otoka je pisala članke in pričevanja za revije Obzornik, Komunist, Nova obzorja, Naši razgledi, Vestnik mariborskega okraja in druge. Posebej pomembno je njeno zbiranje gradiva o narodnoosvobodilnem boju (NOB) na Štajerskem. Njeno najobsežnejše in najbolj znano delo je trilogija Kljub vsemu odpor (1969–1981), v kateri je zbrala več kot 650 pričevanj o življenju med okupacijo, odporniškem boju in trpljenju ljudi. To delo velja za pomemben dokumentarni prispevek k zgodovini štajerskega NOB. V njem je čutiti tudi njeno osebno izkušnjo, humanizem in globoko razumevanje človeške stiske. Poleg tega je avtorica več črtic, zgodb in mladinskih del (Dva dečka in sraka; Glej, dekla sem; Štirje fantje so poročili to mamo), sodelovala je pri prevodih iz nemščine in francoščine, pisala učbenike in bila redna sodelavka različnih kulturnih in strokovnih revij.