Naci KRANJEC

Naci Kranjec je bil najmlajši brat pisatelja Miška Kranjca. Klasično gimnazijo je končal v Ljubljani in tam leta 1941 doštudiral tudi pravo. Že kot dijak in kasneje kot študent se je navduševal za revolucionarne ideje takratnega časa. Znano je, da je po lokalih v Ljubljani igral violino in se družil s sezonskimi delavci, s katerimi so ga povezovali revščina,  ponižanje, pa tudi osamljenost. Po diplomi se je vrnil v Prekmurje, kjer se je z bratom Miškom pridružil sodelavcem Štefana Kovača-Marka. Med vojno je zato moral, kljub bolehnosti, prestajati usodo mnogih izobražencev, zapore v Budimpešti in taborišča v Nemčiji. Zaradi jetike in oslabelosti je umrl tik pred koncem vojne v taborišču Dachau.
Pesmi je že med študijem pisal na listke in jih je na povabilo urednika Ferda Godine objavljal v Mladem Prekmurcu. Skupaj s tistimi, ki še niso bile objavljene, so leta 1960 izšle pri Pomurski založbi v zbirki pod naslovom Ker sem človek. Zbral in uredil jih je dr. Vanek Šiftar. Po slogu so blizu poeziji Murna in Kosovelu, saj so  impresionistično lirične. Ta dva pesnika tudi sam omenja kot svoja najljubša. Nekaj je sonetov, v katerih je opazno poznavanje Prešernove poezije, v zbirki pa sta še dve pesmi, ki se bližata pesmim v prozi (Svojo svetilko, Pusti me, draga). Kot poet, ki je na svoji koži občutil družbena nasprotja, je tudi po vsebinski plati znal ogovarjati svoj čas. Zbirko je leta 2013 ponatisnila Pajlinova hčerka Tatjana Kranjec Radonjič ter jo povezala z življenjem in umetniškim ustvarjanjem Nacija Kranjca Pajlina, Vaneka Šiftarja in svoje matere Francke Kranjec.