Že ko je bil star dve leti, mu je umrla mama. Oče se je ponovno poročil in tako je odraščal v družini s kar šestimi otroki. Osnovno šolo je obiskoval v Mariboru, nižjo gimnazijo pa v Skopju (takrat del banovine Južna Srbija), kamor je bil oče službeno premeščen. Med drugo svetovno vojno se je družina preselila v Niš, kjer je nadaljeval šolanje na gimnaziji. Že kmalu je zbolel za tuberkulozo, za katero se je šest mesecev zdravil v zdravilišču Vurberg pri Ptuju. Ko je ozdravel, je nadaljeval šolanje in tudi maturiral v Nišu.
Ko je od zdravnika prejel potrdilo, da je zdrav, se je pridružil Narodnoosvobodilni vojski (NOV). Kot prostovoljec je sodeloval na sremski fronti. Ob koncu vojne je zaprosil za demobilizacijo in se vrnil v Slovenijo.
Vpisal se je na medicinsko fakulteto, saj je želel postati zdravnik za pljučne bolezni, a so mu to zaradi sevanja rentgena odsvetovali. Ves čas študija je prebival v Oražnovem domu v Ljubljani. Med študijem je spoznal tudi svojo bodočo ženo Vidojko Majcen (poročeno Vuga). Kmalu sta se poročila in si ustvarila družino. Po končani specializaciji v mariborski bolnišnici sta se preselila v takrat še nastajajoče mesto Nova Gorica. Tu se je zdravstvena služba šele vzpostavljala. Prva ambulanta je bila postavljena v baraki in je delovala v skromnih razmerah.
Z večanjem mesta je tudi zdravstvena služba v Novi Gorici dobila sodobno obliko organizacije. V okviru Zdravstvenega doma Nova Gorica je Miroslav Vuga opravljal svoje poslanstvo v splošni ambulanti vse do upokojitve.
Ustni vir: Žarko Vuga, 2016, sin.