Miroslav MODIC

Družina Modic se je preselila v Celje leta 1906, istega leta je Miroslav začel obiskovati mestno deško šolo in se v letu 1910/11 vpisal v gimnazijo. Leta 1917 se je kot pristaš Majniške deklaracije kot prostovoljec pridružil Celjski legiji in se udeležil bojev za severno mejo, leta 1919 zaključil gimnazijo in se s priporočili Riharda Jakopiča in Ivana Vavpotiča vpisal na umetniško akademijo v Beogradu. Pomanjkanje sredstev ga je prisililo, da je vpisal tudi študij srbohrvatskega jezika in s tem pridobil štipendijo.

Po končanem študiju se je leta 1924 vrnil v Celje in si v Aškerčevi ulici uredil skromen atelje. S slikanjem se je težko preživljal, zato je iskal dodatnega zaslužka v pedagoškem delu, scenografiji in grafičnem oblikovanju. Kot honorarni učitelj risanja je v letih od 1934 do 1937 delal na celjski gimnaziji in spominjajo se ga kot odličnega likovnega pedagoga. Oblikoval je tudi nekaj reklamnih plakatov in prodajnih katalogov za veleblagovnico Stermecki.

Njegova dela so maloštevilna, toda ohranjena nesporno pričajo o njegovi slikarski kvaliteti. Sicer ne sodi v umetnostni vrh svojega časa, je pa v obdobju med obema vojnama z umetniki Franom Tratnikom, Doretom Klemenčičem, Ivanom Napotnikom, Edvardom Salesinom, Cvetkom Ščuko in Albertom Sirkom nesporno pomembno bogatil celjski kulturni utrip.

Kot pravoslavec je v tridesetih letih aktivno sodeloval pri organiziranju in delovanju celjske pravoslavne občine, pomembno sodeloval pri pripravah na gradnjo cerkve Sv. Save (porušena l. 1941) in kasneje kot slikar sodeloval pri notranjih poslikavah.

Med vojno so ga izselili v Srbijo, tam je umrla njegova žena, sam pa se je zaposlil pri Rdečem križu in v težkih razmerah zelo pogrešal svoje likovno delo. Po pričevanjih so Modica v kamnolomih pri vasi Banja v Srbiji ubili srbski četniki in natančen datum njegove smrti ni znan (datum 12. 3. 1944 nosi njegovo zadnje pismo materi).