Mirko MAZORA

Po končani osnovni šoli v Breginju je Mirko Mazora nadaljeval šolanje na učiteljišču v Tolminu, kjer pa je bil zaradi spora z italijanskim ravnateljem hitro izključen. Gimnazijo je dokončal v Gorici. Že kot dijak je bil navdušen nad Simonom Gregorčičem, tako zelo, da je znal na pamet vse njegove pesmi in jih tudi z veseljem deklamiral. Po gimnaziji je vstopil v bogoslovje ter bil leta 1939 posvečen. Novo mašo je pel v rodnem Breginju.

Leta 1939 je pričel duhovniško pot kot kaplan v Idriji. Tam je vodil Marijino družbo in Marijin vrtec. Službo božjega poslanca je nadaljeval v Tolminu in na Srpenici, nato pa se je zaradi vojnih razmer umaknil v Gorico, kjer je bil od leta 1945 kaplan v cerkvi svetega Ignacija. Deloval je kot katehet na slovenskih osnovnih šolah, ustanovil je Marijino kongregacijo za fante, ki je izdajalo glasilo Planika. Glasilo je kasneje postalo glasilo slovenskin skatov in skavtinj na Goriškem.
Leta 1961 se je preselil na Kras, kjer je najprej bil župnik v Šempolaju, nato pa kaplan sanatorija v Nabrežini. Ves ta čas ga je vleklo nazaj na Goriško, tako je leta 1970 prevzel mesto župnika v Podgori, kjer je v narodnostno mešani župniji skušal gojiti sožitje med Italijani in Slovenci. Zaradi bolezni se je leta 1978 odpovedal župniji ter do smrti deloval kot vikar v stolnici.

Branje del Simona Gregorčiča je v Mirku Mazori prebudilo pesniško žilico. Od leta 1959 dalje je objavljal pesmi v Koledarju Goriške Mohorjeve Družbe. Osrednji temi njegovih pesnitev sta hrepenenje po Bogu in hrepenenje po domačem kraju. Pesmi v zadnjih letih njegovega življenja izražajo hrepenenje po smrti in počitku.

Ena izmed njegovih pomembnejših pesmi je Sonetni venec, v katerem se z akrostihom Z Bogom, o Breginj! pokloni rojstni vasi, porušeni v hudem potresu leta 1976.

Njegove Pesmi so bile posthumno izdane v Gorici leta 1988.