Miloš MAGOLIČ

Roje je bil v Ljubljani, leta 1940 je maturiral in se vpisal na oddelek za arhitekturo na ljubljanski univerzi. Leta 1942 so ga v množičnih aretacijah ujeli in internirali. Zaprt je bil v Gonarsu, Trevisu in Viscu. Leta 1944 je bil premeščen v Rohrau ter kasneje v Schwarz. Po koncu vojne se je vrnil v Ljubljano in opravil služenje vojaškega roka. Leta 1948 se je kot komercialni vodja zaposlil v Tiskanini, leta 1950 pa v jeseniški železarni.

V jeseniški železarni je bil zaposlen do svoje smrti. 25 let je bil vodja Tehniškega muzeja na Jesenicah. Tehniški muzej Železarne Jesenice je uspel povezati s sorodnimi ustanovami v Jugoslaviji in svetu. Bil je tudi član republiške in zvezne sekcije tehniških muzejev ter član Komiteja za preučevanje pred historičnega in historičnega železarstva (UNESCO). Posvečal se je raziskovanju zgodovine železarstva in fužinarstva v Karavankah, Julijskih Alpah, Planini pod Golico, Nomenju. Omeniti velja predvsem poizkus rekonstrukcije predzgodovinskega taljenja železove rude na Gorenjskem.

Bil je poznavalec železarske zgodovine, hkrati pa je kot likovni oblikovalec zbrano gradivo znal tudi predstaviti na stalni razstavi. Kot oblikovalec je sodeloval tudi pri obnovah in rekonstrukcijah starejših fužinarskih objektov. Predvsem pa je zavidljiv nivo pod njegovim mentorstvom dosegla maketarska dejavnost. Likovno je opremil številne brošure in knjižne publikacije (Jeklo in ljudje, Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem itd.). Poskrbel pa je tudi za oblikovanje reklamnih, priložnostnih brošur, katalogov in značk. Urejal je paviljon jeseniške železarne na zagrebškem velesejmu in bil dekorater in oblikovalec prireditvenih prostorov različnih prireditev in razstav.