Milica MIRON (roj. BORŠTNIK)

Bila je deveti od desetih otrok v revni in politično zapostavljeni družini naprednega učitelja Pavla Borštnika. Njen stric je bil priznan slovenski igralec Ignacij Borštnik, po materi Barbari, roj. Malič, pa je bila sestrična pesnika Otona Župančiča. Njen brat je bil novinar in prevajalec Božo Borštnik.

Po očetovi upokojitvi se je družina iz Suhe krajine preselila v Ljubljano, kjer so živeli na Krakovskem nasipu. Prvi dve leti je osnovno šolo obiskovala v Hinjah, nato pa je šolanje nadaljevala v Ljubljani, kjer je kasneje obiskovala učiteljišče. Pisati je začela že v otroštvu, objavljala je v literarni reviji Domači prijatelj in v mesečniku Slovan. Pod psevdonimom Milica Bor je svojo prvo črtico z naslovom V dolgočasju objavila v Domačem prijatelju leta 1912.

Pri osemnajstih se je poročila s srbskim književnikom Mihajlom Mironom, se preselila v Bosno in pričela objavljati v srbščini. V tridesetih letih dvajsetega stoletja je objavljala pesmi v prozi, kakor je svoje prispevke sama poimenovala, in črtice v beograjskih ter sarajevskih revijah. Uveljavila se je predvsem z otroško literaturo, za sarajevski mladinski oder je napisala več dramskih besedil (Snežana, Mačak u čizmama, Čudotvorni čirak, Vodeni ženik). Kasneje se je ukvarjala tudi z dramatiko za odrasle in pisala otroške poetične uganke. Med drugim je bila članica društva sarajevskih književnikov (Grupa sarajevskih književnika) in tajnica združenja za podporo umetnosti in književnosti iz Beograda (Udruženje prijatelja umetnosti Cvijeta Zuzorić).

Bila je tudi zbirateljica ljudskega blaga. Zbirala je bosanske nogavice (bosanske čarape), popisala številne izraze in pripravila okoli štiristo pol najrazličnejših barvnih kombinacij in vzorcev. Napisala je tudi študijo o narodnem vezivu. Svojo zbirko muslimanskih čipk je prepustila etnografskemu muzeju v Sarajevu.