Mila KOGEJ (ŠTAGLJAR, ČERNIVEC)

V času med obema vojnama in po drugi svetovni vojni, ko se je slovenska opera še postavljala na lastne noge, je bila Idrijčanka Mila Kogejeva prva ženska članica slovenskega opernega ansambla in ena zgodnejših domačih opernih solistk. Odlikovala se je po kultiviranem glasu, izvrstni igri in prikupni odrski pojavi. Kot mezzosopranistka je ustvarila mnoge zrele operne like in prispevala k postavitvi in uveljavitvi slovenskega opernega gledališča.

V rojstni knjigi je zapisana kot Marija, v otroštvu so jo klicali Milka, sama si je pozneje izbrala ime Mila. Njen oče Tomaž Kogej je bil rudar, ki se je v Idrijo priselil z Vojskega, mati Ivana (rojena Tušar) pa gospodinja.
Otroštvo je preživljala kot rudarski otrok v Idriji. V Ljubljani se je pri svojih petnajstih letih prvič srečala z gledališčem in opero. Na odrske deske jo je postavil gledališki entuziast Valo Bratina (po rodu Idrijčan), ki je kot ravnatelj za potrebe postavitve slovenskega gledališča v Mariboru z dramo, opero in opereto iskal novih moči in talentov. Mila v Mariboru ni začela kot pevka. Uveljavila se je kot karakterna dramska igralka. Od manjših vlog je prešla na večje in pri nekaterih tudi pela. Ko je dirigent Andro Mitrovič prevzel mesto ravnatelja mariborske opere, so se v gledališču začele prve glasbene predstave, zaživeli sta opera in opereta. Mitrovič je pri Kogejevi odkril pevski talent in v gledališču je začela leta 1921 sodelovati v vseh treh smereh: v drami, operi in opereti. Tu je nastopala štiri sezone, do leta 1925.
Njena prva vloga je bila Ljudmila v Prodani nevesti (B. Smetana). V svoji nadaljnji pevski karieri je interpretirala več kot 150 standardnih opernih vlog. Med njene najuspešnejše štejejo Carmen (G. Bizet, Carmen), Amneris (G. Verdi, Aida), Končakovna (A. Borodin, Knez Igor) in Kraljica Sabe (K. Goldmark, Sabska kraljica).
V operah je med drugim pela še Nikolaja v Offenbachovih Hoffmannovih pripovedkah, veščo v Humerdinchovi Janko in Metka, Lolo v Mesvagnijevi Cavallerii rusticani, nastopila je v Parmovem Uruhu grofu celjskem v Zlatorogu in še v mnogih drugih vlogah.

Izobraževala se je na Glasbeni matici v Ljubljani. Glasbo in solo petje je študirala pri Mateju Hubadu (1919–1920). Leta 1925 je v Zagrebu študirala na Akademiji za glasbo pri prof. Nadi Eder Bertić in diplomirala leta 1928. Med študijem je nastopala v zagrebški operi, kjer je pela v zboru in imela nekaj manjših vlog. Debitirala je v Ljubljani (1929) kot Azucena (G. Verdi, Trubadur). Po šolanju je na povabilo Mirka Poliča začela nastopati v Ljubljani. Po uspešni vlogi Dorabelle v »Cosi fan tutte« je dobila trajen aganžma v slovenski operi, katere članica je ostala do konca kariere (1929–1958), z izjemo dveh sezon v Zagrebu (1942–1945), kjer je delala s Krešimirjem Baranovičem in Fedorom Vaičem. Nastopala je tudi vSplitu, Trstu in Bukarešti in prirejala koncerte po večjih mestih v državi. Odpela je vse glavne altovske in mezzosopranske vloge tedanjega klasičnega in modernega slovanskega opernega repertoarja. Oblikovala je velike in male karakterne in komične like, saj je kot igralka obvladala dramsko igro. Mila Kogejeva je bila na vseh področjih opernega ustvarjanja dragocena umetniška moč. Uspešna je bila tudi v drobnih likih: Filipjevna v Evgeniju Onjeginu, grofica v Pikovi dami, Suzuki v Madame Butterfly, Doma v Eru z onega sveta. Nastopila je v dvainšestdesetih različnih operah. V posameznih sezonah je imelaveč kotsto odrskih nastopov, v dobi petindvajsetih let je prekoračila 2000 predstav. Udejstvovala se je tudi kot koncertna pevka in sodelovala v največjih oratorijih. Svoje pevsko znanje je stalno izpopolnjevala, študirala je pri prof. Franu Župevcu in prof. Bevilaqui v Trstu. Najboljše vloge je dodelala z dirigenti Nikom Štritofom, Mirkom Poličem, dr. Danilom Švaro in Antonom Neffatom.Od pevske kariere se je poslovila z vlogo Amneris v reprizi Aide leta 1958 v ljubljanski operni hiši.
V zakonu (1924) z manj znanim hrvaškim opernim pevcem Milanom Štagljarjem sta se ji rodila sin (padel v partizanih) in hči. Med vojno je živela v Zagrebu, po vojni pa se je vrnila v Ljubljano, kjer si je ustvarila dom in se leta 1947 poročila z ing. Josipom Černivcem.