Mihal BARLA

Po osnovni šoli, ki jo je končal leta 1793 na Hodošu, se je vpisal na evangeličanski licej v Šopronu. Tam je bil zelo dejaven, saj je opravljal tudi delo knjižničarja, blagajnika in tajnika v dijaškem madžarskem slovstvenem društvu, poleg tega je pisal in objavljal romantično vzneseno domoljubno liriko v madžarskem jeziku. Med leti 1803-1807 je obiskoval in uspešno zaključil študij na univerzi v Jeni. V tem času je bil član univerzitetnega mineraloškega društva, po študiju pa se je zaposlil kot učitelj in nato ravnatelj v latinsko-madžarski srednji šoli v Szentlőrincu v županiji Tolna. Tam je deloval do septembra 1810, nakar je nastopil duhovniško službo v Kővágóörsu blizu Blatnega jezera, kjer je ostal do smrti.
Čeprav je vse življenje preživel v tujem okolju, maternega jezika in rodne domovine ni pozabil. To dokazujeta deli, pesmarica ter prevod bibličnih zgodb in molitev superintendenta Jánosa Kisa v prekmurščino, s katerima se je trajno vpisal v zgodovino prekmurskega slovenskega slovstva. Obe sta nastali na pobudo omenjenega superintendenta, ki je v Barli prepoznal jezikovno in literarno sposobnega, učenega in razgledanega človeka. V madžarščino je prevajal tudi nemške pesmi Ewalda Christiana von Kleista in tudi sam pesnil v madžarščini. Na ohranjanje slovenske identitete med prekmurskimi evangeličani pa je pomembno vplival tudi z oblikovanjem novih izrazov in utrjevanjem prekmurskega literarnega izročila. Prav tako naj bi bil avtor slovnice prekmurskega narečja, ki je ostala v rokopisu, za njo pa se je izgubila vsaka sled.