Mihael MARKIČ

Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval v Kranju, višjo gimnazijo pa v Ljubljani, kjer je maturiral leta 1884. Nato je študiral klasično filologijo na Dunaju in diplomiral leta 1893. V dijaških letih je pisal pesmi in jih pod psevdonimom M. Posavski objavil v Ljubljanskem zvonu, kasneje je prevedel v slovenščino nekaj del za potrebe gledališča.

Med letoma 1891 in 1893 je bil domači vzgojitelj pri grofu Thunu, po diplomi pa je postal srednješolski profesor. Štiri leta je bil suplent na nižji gimnaziji v Ljubljani, med letoma 1897 in 1921 pa profesor na gimnaziji v Novem mestu. Tu je poučeval grščino in latinščino, poleg tega še nemščino, slovenščino, filozofijo in matematiko. Vsa leta je bil markantna osebnost novomeškega profesorskega zbora. Nekoliko čudaški profesor je bil v tistem času na novomeški gimnaziji edini, ki je podpiral preporodovce in bil njihov somišljenik. Po upokojitvi je živel v Ljubljani.

Po izobrazbi klasični filolog se je ukvarjal tudi z matematiko in logiko, kjer je utiral nove poti. Obravnaval je tudi filozofske probleme, ki so šele kasneje postali splošno priznani v znanosti. Preučeval je matematično logiko in matematične analize jezikoslovja. Ustvaril je matematično logični sistem, ki je zajel logiko in slovnico. Poskušal je ustvariti eksaktno in matematično-pozitivno podlago za logiko in tudi za slovnico, ki jo je pojmoval kot logiko jezika. Naslonil se je na Boolovo in Schröderjevo algebro logike, ki jo je poenostavil in dopolnil. Posamezne slovnične elemente (besede, imena in pojme) je poskušal označiti s števili. Njegova težnja je bila izraziti vse v obliki enačb.

Razumevanje nekaterih njegovih razprav zahteva matematično izobrazbo. Nekateri leksikoni ga pojmujejo zgolj kot matematika in logika. Razprave, ki sicer v času objave niso doživele veliko odmevov, je objavljal pretežno v izvestjih novomeške gimnazije, prispevke o slovanskih etimologijah in črkopisih tudi v reviji Etnolog.