Mihael CENC

Mladost je preživljal na Jesenicah. Je sin mame Dolenjke in očeta iz avstrijske Koroške. Oče je bil v času koroškega plebiscita skoraj leto dni v zaporu kot politični zapornik. V Slovenijo se je preselil po koroškem plebiscitu (1920) in dobil državno službo pri pošti. Očetova zgodba je močno vplivala na poudarjeno domoljubno vzgojo pri Cencevih doma. Po okupaciji (1941) se je Mihael Cenca vpisal na Gimnazijo v Beljaku. Šolanje je zaradi neznanja nemščine po letu dni končal, nadaljeval pa na meščanski šoli na Jesenicah. Od leta 1945 do 1949 je obiskoval Gimnazijo na Jesenicah in tam tudi maturiral. V tem času se je navdušil za politične ideje komunizma in aktivno deloval v mladinski organizaciji na šoli. Udeleževal se je tudi dvomesečnih delovnih akcij po tedanji državi. Vzporedno je veliko prebiral leposlovje, kar je ostala stalnica v njegovem življenju. Po maturi so ga lokalne partijske oblasti poslale v Novinarsko in diplomatsko visoko šolo v Beograd, kar je bil takrat privilegij. Izkazalo se je, da je bila to pomota in da tja ni spadal. Zato so ga ob koncu šestega semestra, leta 1952, aretirali z obtožbo, da je državni sovražnik. Tako je bil zaprt dvajset mesecev, od tega osemnajst na Golem otoku. Po zaporu je v Ljubljani začel s študijem geografije, ki ga je po dveh letih prekinil zaradi osemnajstmesečnega služenja vojaškega roka. Med tem si je že ustvaril družino in iz vojske prišel z že skoraj devetindvajsetimi leti in brez končane akademske izobrazbe. Diplomiral pa je kasneje, leta 1986, ob delu, na višji stopnji kranjske Šole za organizacijo dela. Naslov njegove diplomske naloge je bil Dosje izobraževalne naloge.

Svojo službeno pot je začel s poučevanjem na osnovni šoli v Žirovnici, nato pa se je po letu dni zaposlil na Delavski univerzi Jesenice, kjer je postal tudi direktor. Po sedemnajstih letih se je zaradi političnih pritiskov direktorskemu mestu odrekel. Zaposlil se je na Zavodu za tehnično izobraževanje v Ljubljani, nato pa v Izobraževalnem centru Ljubljanske banke. Leta 1991 se je upokojil, še vedno pa je po tem deset let honorarno delal za Združenje bank. Po letu 1990 je prevzel tudi vodenje Združenja žrtev komunističnega nasilja. Organizacija se ukvarja z zastopanjem vseh nekdanjih političnih zapornikov. Prednostna naloga je bila izdelava Zakona o popravi krivic, ki je vseboval tudi spravno dejanje na nivoju države. Šest let je bil zakon v proceduri, da bi ga ob tretjem, torej zadnjim branjem pred sprejetjem v Skupščini republike Slovenije kot neustreznega odklonili in ga zamenjali z zakonom, ki ga je pripravila oblast. Po tem je iz združenja in vseh funkcij v združenju odstopil.

V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je pisal pesmi in jih objavil v dveh zbirkah, ki jih je izdal sam (Breča in Rdeča breča). Njegova novela Nore pike je izšla v dveh nadaljevanjih v reviji za kulturo Dialogi leta 1988. V tem času je tudi aktivno deloval v literarni sekciji v okviru Kulturno umetniškega društva Jesenice, ki je izdajalo Malo Čufarjevo knjižnico, v okviru katere je izšlo okoli dvajset knjig jeseniških avtorjev. Bil je tudi član gledališkega sveta Gledališča Jesenice ter predsednik Izvršnega odbora Izobraževalne skupnosti na Jesenicah. V času njegovega predsedovanja so bile zgrajene tri osnovne šole, pripravljena pa je bila tudi dokumentacija za gradnjo osnovne šole Toneta Čufarja na Jesenicah. Zadnja leta je izdeloval videoposnetke z različnimi tematikami (tudi leposlovnimi), ki so dostopni na YouTubu in Facebooku.

Zapis je nastal v sodelovanju z gospodom Mihaelom Cencem, september 2015