Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Filozofijo in bogoslovje je študiral v Ljubljani. Ordiniran je bil leta 1779. Služboval je kot kaplan ali kurat v Grižah, Podbrezjah, na Igu, v Spodnjem Tuhinju, Lešah, na Koprivniku in Bohinjski Beli. Od leta 1807 dalje je bil župnik v Horjulu, od leta 1813 dalje pa v Kovorju. Nato se je upokojil in med leti 1817-21 živel v Tomišlju in Horjulu, med leti 1822-6 v Dobrunjah, nato do smrti v Radovljici.
V času, ko je kaplanoval na Bohinjski Beli, ga je J. Škrinjar pridobil za sodelovanje pri Japljevem prevodu sv. pisma. Prevedel je sedmo knjigo z besedili prerokov Baruha, Ezekijela in Danijela in ji napisal daljši uvod. Knjiga je izšla leta 1802, kot zadnja med desetimi knjigami. Pri prevajanju se je opiral na Dalmatinovo Biblijo, jezikovno pa je bil pod vplivom V. Vodnika in J. Debevca. Njegovo pravo ime je bilo Matevž Vouk.
Svetu pismu stariga testamenta VII, 1802
Slovenski biografski leksikon, 14. zvezek, Ljubljana 1986
Osebnosti, od M do Ž, Ljubljana 2008
Enciklopedija Slovenije, 15. zvezek, Ljubljana 2001
J. Sinobad: Dežela, kulturnozgodovinski oris Radovljiške ravnine, Ljubljana 1998, str. 163