Matevž RAVNIKAR

Gimnazijo je končal v Ljubljani. Leta 1802 je dokončal študij bogoslovja. Bil je profesor dogmatike na ljubljanskem bogoslovnem učilišču (1802–27), vodja semenišča (1802–23), profesor in nedeljski pridigar na liceju (1805–17), kancler Ljubljanske centralne šole, predavatelj filozofije in Svetega pisma (1810–13). Zavzemal se je za razširitev filozofskega študija in za ustanovitev slovenske stolice oz. katedre za slovenski jezik na ljubljanski teološki akademiji in kanonik (1817–27). Od leta 1832 do smrti je bil tržaško-koprski škof.

Ravnikar je sodeloval pri zahtevnem projektu za nov prevod Biblije. Kot član uredniškega odbora se je sam lotil najzahtevnejših besedil. Tako je prevedel iz hebrejščine Mojzesovo peteroknjižje, ukvarjal pa se je tudi s prevajanjem psalmov. Kot odličen poznavalec svetopisemskih besedil in vrhunski pedagog je pripravil tudi »Kerščanski katoliški navuk«, ki ga je priredil po J. M. Leonhardu. Izšel je leta 1822. To besedilo odlikujejo še posebej jasne in duhovite definicije tudi najbolj zapletenih pojmov.

Ravnikar je skrbel za javno uveljavitev in razvoj slovenščine. S Kopitarjevo pomočjo je poskušal popolnoma slovenizirati osnovno in nadaljevalno šolo na Kranjskem; jezikovno je popravljal šolske knjige drugih piscev. Leta 1815 je s pomočjo Ž. Zoisa in Kopitarja dosegel usta­novitev stolice za slov. jezik na ljubljanskem bogo­slovju. Zavzemal se je za črkopis svojega najpomemb­nejšega učenca F. S. Metelka. L. 1820 je uradno ocenil Vodnikovo zapuščino in iz nje kupil gradivo za slovar, ki ga je izročil Metelku; Ravnikarjevo slovarsko gradivo je uporabil F. Miklošič. Ravnikarjev vpliv je bil velik zlasti med nabožnimi pisci na Kranjskem, pri Prešernu pa so njegove slovničarske stranpoti izzvale odpor.

Napisal je veliko knjig in prevodov. Najbolj znana knjiga je Zgodbe Svetiga pisma za mlade ljudi (1815-1818).