Marko URŠIČ

Uršičeva mati Mila (roj. Brabec) je bila klasična filologinja, oče Stanko pa matematik in fizik. Zgodnje otroštvo je preživel v Piranu, kjer sta starša poučevala, nato se je družina preselila v Ljubljano. Po končani osnovni šoli za Bežigradom je obiskoval klasično gimnazijo, kjer je maturiral leta 1969.

Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je študiral filozofijo in psihologijo ter diplomiral leta 1975. Po diplomi je poučeval na gimnazijah v Ljubljani in Kopru, nato pa deloval kot dokumentalist in novinar v kulturni redakciji časopisa Delo. V osemdesetih letih je bil knjižni urednik pri založbah Kmečki glas in Mladinska knjiga, kjer se je posvečal mladinski literaturi in filozofiji. Sodeloval je tudi pri Novi reviji kot avtor in član uredništva ter bil soustanovitelj in prvi predsednik Društva za primerjalno religiologijo.

Magistriral je leta 1984 z nalogo o Aristotelovi modalni logiki in doktoriral leta 1990 z disertacijo o implikaciji in deduktivni nujnosti. Leta 1992 je postal univerzitetni učitelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani, od leta 2003 pa redni profesor. Predaval je doma in v tujini (med drugim v Pragi, Berlinu, Tokiu) ter se udeleževal številnih mednarodnih filozofskih srečanj. Upokojil se je leta 2018, od takrat živi in ustvarja med Ljubljano in Krasom.

Njegov ustvarjalni opus sega od znanstvenih razprav prek esejev in publicistike do leposlovja ter presega meje posameznih disciplin, saj povezuje znanost, umetnost in duhovno izkušnjo. Besedila združujejo filozofsko poglobljenost in literarno občutljivost ter spodbujajo bralca k razmisleku. Osrednje mesto v njegovem opusu, ki se je začelo z leposlovjem (med drugim Enivetok, Razpoke in Romanje za Animo), zavzema tetralogija Štirje časi (2002–2015), kjer razvija filozofijo na stičišču ontologije, estetike in religiozne refleksije.