Mario L. VILHAR

Mario L. Vilhar se je rodil v družini Firštovih, slikarju Leu in Mariji r. Jakušek. Osnovno šolo je obiskoval v Dugi Resi na Hrvaškem, šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Karlovcu, med vojno je na TSŠ v Zagrebu diplomiral kot strojni tehnik. 1945 je odšel v Ljubljano in nato na Jesenice, kjer je delal v železarni. 1947 je služil vojaški rok v letalski oficirski šoli in delal v letalski industriji v Zemunu. 1950 se je vrnil v Ljubljano in bil do 1963 obratni tehnik v jeklolivarni Litostroj, hkrati stalni dopisnik za gospodarska in kulturna vprašanja listov La nostra lotta (Koper, 1952 do 1956), La voce del popolo (Reka, 1956 do 1959), od 1959 reškega Novega lista in časopisa Plavi putevi (mdr. intervjuji s filmskimi ljudmi in glasbeniki), občasno je, deloma s psevdonimom Mavil, objavljal članke v Delavski enotnosti (1954), Naših Razgledih (1959), Borcu (1962), Ljubljanskem dnevniku (1966), pesmi v Slov. vestniku (Celovec 1965–1967). Od okt. 1973 je tehnični urednik glasila SZDL občine Ljubljana: Šiška Javna tribuna. Od 1956 je član Društva za varilno tehniko SRS.

Slikarski talent je kazal že v osnovni šoli, ko se je poskušal tudi v glini in izdelal sceno za lutkovno igro Vražje pilule, ki so jo igrali pri Sokolu v Dugi Resi. Na gimnaziji mu je dajal prve slikarske napotke prof. in slikar M. Detoni, s slikanjem je začel samostojno 1943 v Zagrebu. Ko je bil na Jesenicah, je bil član gledališča, okrajn. agitropa, društva Dolik, slikaril, kiparil in izdelal tudi kakšno sceno (npr. za prvo Prešernovo proslavo 1946 v Vrbi). V Ljubljani je do 1957 več let obiskoval večerno risar.-slikar. šolo KUD Ivan Rob, izpopolnjeval znanje na pogostih potovanjih v tujino. Okoli 1956 je začel prvi pri nas obdelovati metalizirano glino (z bakrom, medjo, aluminijem ipd.), plastiko žgal kar v tovarni. V glasilo Litostroj je od 1960 prispeval karikature in ilustracije. 1971 je izdelal spomenik prvi partizanski četi (Molniški) v Zadvoru pri Ljubljani. Razstavljal je prvič samostojno leta 1955 v Kopru in 1956 v Beogradu, potem pa zelo pogosto sam ali skupinsko, doma: mdr. Jesenice, Reka 1957; Trbovlje, Ravne 1960; Zenica, Postojna 1965; Rog. Slatina 1968, 1970; Sežana 1978; Lj. Moste-Polje 1981; na tujem: 1958 na Danskem (Odense, Köbenhavn), v Švici (St. Gallen, s katal.), Italiji (Verona 1968, s katal.; Parma 1972), Nemčiji (Steinhausen 1968, s katal.), na Nizozem. (Utrecht 1970), v Avstriji (Dunaj 1965, 1973 s katal. in bibl.).