Marinka DRAŽUMERIČ

V Črnomlju je obiskovala osnovno šolo in gimnazijo. Po končani gimnaziji se je vpisala na študij etnologije in umetnostne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, ki ga je zaključila leta 1982. Že kot študentka je kot mentorica sodelovala na mladinskih raziskovalnih taborih, s čimer je nadaljevala tudi kasneje. Leta 2004 je na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani uspešno zagovarjala magistrsko delo z naslovom Zgodovina in razvoj konservatorstva na Dolenjskem in v Beli krajini do leta 1945 in s tem pridobila akademski naslov magistrica znanosti s področja muzeologije in konservatorstva. Leta 2009 je pridobila še strokovni naziv konservatorska svetnica.

Od leta 1981 do 2022, ko se je upokojila, je bila zaposlena na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto, kjer je kot konservatorska svetovalka za nepremično kulturno dediščino aktivno delovala na širokem območju, ki je v pristojnosti novomeške enote. Do sredine 90-ih 20. stoletja je bilo njeno konservatorsko delo usmerjeno predvsem na področje etnologije, nato pa se je zaradi službenih potreb večinoma preusmerila na umetnostnozgodovinsko, predvsem sakralno dediščino. Med drugim je vodila celovito obnovo cerkve Marijinega vnebovzetja v Črmošnjicah, cerkve sv. Duha v Črnomlju, cerkve sv. Frančiška Ksaverija v Dolenji Stari vasi pri Šentjerneju, cerkve sv. Antona Padovanskega v Kovači vasi, cerkve sv. Neže v Lopati, cerkve sv. Jakoba v Naklem v Beli krajini, cerkve sv. Križa v Prevolah, cerkve sv. Tomaža in cerkve Marije vnebovzete v Straži, cerkve sv. Miklavža na Stražnjem Vrhu, cerkve Marijinega vnebovzetja v Šmarjah pri Šentjerneju, cerkve sv. Trojice na Vinjem Vrhu pri Semiču in sodelovala pri obnovi cerkve sv. Nikolaja v Novem mestu ter cerkve sv. Ruperta v Šentrupertu. S konservatorskim delom je bila prisotna tudi pri obnovi mestnega jedra Črnomlja ter stare šole in Maleričeve hiše v Črnomlju. Eden njenih večjih projektov je bilo vodenje celovite obnove Mordaxove kapele Božjega groba v Novem mestu, zaključene leta 2012.

Objavljala je v strokovnih (Varstvo spomenikov, Traditiones, Glasnik Slovenskega etnološkega društva, Kronika) in poljudnih glasilih (Rast, Gea, Dolenjski list, zloženke v okviru projekta Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine) ter različnih lokalnih zbornikih (Dolenjski zborniki, Kostanjeviški, Šmarješki zbornik, zbornik župnij Šentjernej, Črmošnjice, Prečna). V njih je objavila tudi umetnostnozgodovinske topografije župnij Šentjernej, Kostanjevica, Šmarjeta in Bela Cerkev, ki so prve objave tovrstnega gradiva s tega dela Slovenije. V zborniku župnije Črmošnjice je objavila izvlečke iz arhivskega gradiva o opremi cerkva te župnije, ki so bile razen dveh porušene po drugi svetovni vojni. To je prva objava o kočevarskih cerkvah, ki črpa iz župnijskega arhivskega gradiva. Pripravila je tudi nekaj gesel za Enciklopedijo Slovenije, uredila prvo izredno številko revije Rast (dec. 1994), v kateri so bili zbrani vsi, tudi še neobjavljeni članki novomeškega umetnostnega zgodovinarja in konservatorja Jožeta Gregoriča ter bila sourednica zbornika Gorjanci (1997) in Zbornika župnije Šentjernej (1999). Aktivno sodeluje v Slovenskem konservatorskem in Slovenskem etnološkem društvu, katerega predsednica je bila v letih 1991-1993. Od leta 1995-2007 je bila članica uredniškega odbora novomeške revije Rast, kjer je pokrivala področje kulture. Je soavtorica in sourednica knjig: Krajinski park Lahinja (1992), Dolenjska in Bela krajina (1993), Župnija Šentrupert (1993), Dolenjska, Bela krajina: A-Ž : priročnik za popotnika in poslovnega človeka (1995), Gorjanci (1997), Zbornik župnije Šentjernej (2000), Šmarjeta in Bela Cerkev skozi stoletja (2007), Klevevž: Biser narave z bogato zgodovino (2009) idr.