Marija ŠTUPCA

Marija Štupca je bila znana predvsem kot prosvetna in humanitarna delavka, ki je skupaj s svojo sestro Antonijo Štupca delovala na področju šolstva in družbeno koristne aktivnosti.

Rodila se je v Šempetru v Savinjski dolini, materi učiteljici Mariji Štupca, rojeni Kreft, in očetu nadučitelju Antonu Štupca. Po smrti očeta se je s sestro in materjo preselila na Ptuj k teti Genovefi Čeh, nato pa v Ormož. Po osmih letih osnovne šole (1886) je dve leti obiskovala Meščansko šolo v Mariboru. Učiteljišče je zaključila v Gradcu (1892), nato pa se vrnila domov z željo, da bi učila slovenske otroke. V Markovcih je delala do leta 1905, kjer je vmes opravila še meščanskošolski izpit v Mariboru, nato pa odšla v Ljubljano. Tam je bila učiteljica na vadnici (osnovna šola, povezana z učiteljiščem) do leta 1921. Zavzemala se je za obvezno uvedbo praktičnega in teoretičnega gospodinjskega pouka na dekliških šolah, za preureditev pouka ženskih ročnih del, za sajenje lana in konoplje na šolskih vrtovih, za gospodinjske tečaje ter tečaje za bolniške strežnice in kmečka dekleta ter za poučevanje učiteljskih kandidatk o vrtnarstvu in čebelarstvu. Stremela je k ustanovitvi slovenskega zavoda za zanemarjene deklice. Menila je, da je za vzgojo mladine potrebna molitev, seznanjanje z zgodovino in petje domoljubnih pesmi.

Poleg poučevanja je igrala na orgle v Markovcih in Ormožu, s sestro Antonijo pa sta nastopali v gledaliških predstavah na Ptuju (1894). Pod različnimi psevdonimi (Borov Luka in Brinov Nace) je v Slovenskem gospodarju pisala prispevke, usmerjene proti ptujskim velenemcem, in se zavzemala za domače delavce. Prevajala je iz nemščine za Mateja Slekovca in za njegovo kroniko Ljutomer naslikala grbe. V časopisih Slovenski gospodar, Slovenski učitelj in Slovenski narod lahko najdemo njene potopise, strokovne spise ter poučne sestavke. Objavljala je tudi v reviji Angeljček in Bogoljub.

Okoli leta 1900 je ustanovila nedeljsko patronažo za služkinje in delavke, skupaj s sestro Antonijo pa sta bili soustanoviteljici Slomškove zveze. Organizirala je protialkoholno gibanje po vseh osnovnih šolah ter pomagala novomašnikom in otrokom v sarajevskem sirotišču.

Po upokojitvi (1921) je gospodinjila na posestvu svoje tete Genovefe Čeh na Ptuju in bila predsednica Dekliške zveze za lavantinsko škofijo. V Halozah je vzpodbujala gojenje sadnega drevja, svetovala škropljenje in kmete seznanjala z modernimi stroji za mletje grozdja in sadja ter pomagala izdelovati cisterne za vodo.

Svoja zadnja leta je preživela v Mariboru pri sestri Antoniji.