Francesco SEMI

Francesco Semi, kulturni zgodovinar in pisatelj, se je rodil očetu Valentinu in materi Mariji (roj. Sandrin). Po liceju v Kopru (1928) in Filozofski fakulteti v Padovi (1931) je začel učiti italijanski in latinski jezik na koprskem liceju Carlo Combi, a se je kot nasprotnik fašizma umaknil v notranjost Italije. Po krajšem postanku v Padovi se je 1935 ustalil v Benetkah, kjer je dolgo poučeval na liceju Benedetti.

Med 2. svetovno vojno je služil sprva v italijanski vojski v okupirani Ljubljani, nato v Afriki, po kapitulaciji se je priključil odporniškemu gibanju in bil član partizanskega Comando Piazza, Corpo Volontari della Liberta’ di Venezia in Comitato di Liberazione Nazionale Regionale Veneto. V svojem delu La storia della Resistenza italiana (1961), obravnava tudi sodelovanje it. in slov. partizanov, medtem ko se dogodkov v zvezi z okupacijo Ljubljane spominja v dnevniku Lettura (1946; slov. prev. v Tovarišu 1966, št. 13-20).

Avtor številnih publikacij o kulturni zgodovini in umetnostni zgodovini Kopra in Istre: Il Duomo di Capodistria (1934), L’arte in Istria (1937), Capris, Iustinopolis, Capodistria (1975). Objavljal je tudi razprave iz jezikoslovja: Glossario del latino medievale istriano (1990), Ciacole istriane e triestine (1981), El parlar s’ceto e neto de Capodistria. Testi antichi e moderni (1983). Med zadnje podvige se zagotovo umešča kulturno-zgodovinsko enciklopedijsko delo Istria e Dalmazia: uomini e tempi (I-II,1991-92), kasneje je še objavil La cultura istriana nella civiltà europea (1996). Pobudnik in urednik publikacije Scriptorum romanorum qui extant omnia (Benetke), je tudi pisec knjižnih del: Istria mia (1959), Rapporto d’un anima (1961) in druga dela.