Marija RUTAR

Hči tolminskega kolarja se je po končani osnovni šoli vpisala na tolminsko učiteljišče, kjer je leta 1924 maturirala. Kot učiteljica je poučevala v osnovnih šolah v Sloveniji in Italiji, ko se je po koncu 2. svetovne vojne iz pregnanstva vrnila nazaj v Tolmin, pa je bila kot prostovoljka aktivna tudi v številnih kulturnih in drugih organizacijah.
Med leti 1950/54 je bila predsednica pripravljalnega odbora Muzeja za Tolminsko, v katerem je od ustanovitve leta 1951 do svoje smrti tudi aktivno sodelovala. Na terenu je zbirala raznovrstno etnološko in zgodovinsko gradivo ter z njim bogatila zbirke Muzeja za Tolminsko. Svoja dognanja in pričevanja zbrana med ljudmi je od leta 1956 objavljala v različnih strokovnih in poljudnih publikacijah: v Jadranskem koledarju, Glasniku SED, Tolminskem zborniku, Goriškem letniku, Glasilu tolminskih župnij in drugih. Vsi njeni objavljeni in neobjavljeni prispevki so bili leta 2000 zbrani in izdani v publikaciji Tolminska je pesem. Rutarjeva je sodelovala tudi pri postavitvah spominskih obeležji zaslužnim Tolmincem ter pri ureditvi muzejskih zbirk v Trenti, na Vrsnem (rojstna hiša S. Gregorčiča) in v vasi Krn (dom zgodovinarja in geografa S. Rutarja).
Za pionirsko delo na področju primorskega in slovenskega muzelastva je bila nagrajena z nazivom muzejska svetnica, leta 1971 pa ji je bila med prvimi dodeljena tudi Valvazorjeva nagrada.