Ludvik STARIČ

Bil je najmlajši otrok v številčni kmečki družini, po domače Lukčevi, iz Mirne Peči. V Trstu  se je pri mojstru, ki je bil med prvo svetovno vojno begunec v Mirni Peči, izučil za mehanika, v Zagrebu pa za šoferja. V Kranju je bil v začetku tridesetih nekaj let zaposlen pri veletrgovcu Savniku kot poklicni šofer. Nato je najprej s prijateljem odprl mehanično delavnico v Kranju, čez čas pa sam v Tržiču.

S svojimi prvimi prihranki si je kupil motorno kolo BSA 250. S prijatelji ga je postopoma predeloval in izboljševal ter premagoval konkurente z boljšimi motorji. Odlikovala ga je dobra tehnika vožnje v zavojih. Bil je član motokluba Ilirija, nato član motosekcije kluba Hermes, kasneje tudi član Aerokluba Ljubljana. Svojčas je bil najboljši tekmovalec kraljevine Jugoslavije v dirt-tracku, predhodniku speedwaya. Skupno si je priboril 32 nagrad na mednarodnih tekmovanjih. Na eni največjih mednarodnih dirk v Zagrebu leta 1933 so ga Hrvati po zmagi krstili za Letečega Kranjca. Postal je tovarniški voznik češke tovarne dirkalnih motorjev Jawa, a se je na treningu v Pardubicah na Češkem leta 1935 hudo poškodoval. Pred drugo svetovno vojno, ki je dokončno prekinila njegovo dirkaško kariero, je leta 1939 osvojil še zmago v nemškem Breslauu (danes Vroclav na Poljskem).

Ko mu je v Mirni Peči pogorela rojstna hiša, se je vrnil k materi na Dolenjsko in se kmalu po nesreči na Češkem priključil skupini jadralnih letalcev v Stični, ki jo je osnoval tamkajšnji učitelj Lado Ambrožič – Novljan. Kasneje je postal tudi motorni pilot. Dokončno se je poslovil od arene leta 1963 ob otvoritvi dirkališča za speedway v DravIjah. Po vojni je do leta 1962 vodil Mercatorjevo avtomehanično delavnico v Ljubljani. Svoje spomine na dirkaški šport je izdal v knjigi z naslovom Leteči Kranjec, začetke jadralnega letalstva pri nas pa je popisal v knjigi Kragulje gnezdo. Danes v Mirni Peči, tudi v spomin nanj kot na prvega slovenskega motorista, na velikonočni ponedeljek poteka vsakoletna prireditev blagoslova motorjev in motoristov.