Ludvik REBEUŠEK

Rojen v Celju, kjer je obiskoval osnovno šolo in nižjo gimnazijo, šolanje na trgovski akademiji v Ljubljani pa je moral zaradi očetove smrti prekiniti in v Celju vpisati dvorazredno trgovsko šolo. Šolanje je nato nadaljeval na dunajski Višji strokovni šoli za gostinstvo in hotelirstvo. Svoje teoretično znanje je izpopolnjeval v švicarskem zdravilišču Bad Tarasp blizu St. Moritza, neposredno pred vojno pa se je vrnil v družinsko podjetje celjski Hotel Pošta.

Nemci so ob okupaciji hotel najprej zasegli, povojna oblast ga je leta 1948 nacionalizirala, hkrati pa je Ludvik ostal še brez honorarne zaposlitve na šoli. Hotelirska kariera mladega naslednika je bila tako rekoč končana, zato se je odločil za ponoven študij. Leta 1952 je diplomiral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, leta 1965 pa opravil tudi magisterij.

Njegovo osrednje delovno področje je po krajšem obdobju dela v Upravi trgovskih in gostinskih podjetij v Celju postalo strokovno šolstvo in v svojem dolgem delovnem obdobju 1950–1980 mu je vtisnil globok pečat.
Leta 1950 je bil imenovan za upravitelja takratne vajenske Šole za trgovske učence. Šola je imela 65 učencev, bila je brez lastnih učilnic in je bila predvidena za ukinitev. Edina možnost, da bi v Celju šolo zadržali, je bila gradnja novih prostorov. Vse je bilo že pripravljeno za selitev učencev, toda izjemna vztrajnost in zagnanost ravnatelja sta obrodili sadove. Leta 1955 so začeli z izdelavo investicijskega programa, leta 1956 pa z gradnjo nove stavbe (zgrajena je bila leta 1957), ki je hkrati pomenila tudi prvi novi povojni srednješolski objekt v Celju.
Obseg programov in kvaliteta izobraževanja sta rasla. Leta 1958 je v okviru Trgovske šole ponovno nastal že leta 1948 ukinjeni gostinski oddelek, ki je leta 1960 prerasel v samostojno Gostinsko šolo. V letu 1959 je bil odprt poslovodski oddelek, kasnejša Poslovodska šola, leta 1961 aranžerski oddelek, leta 1962 pa komercialni oddelek, kasnejša Komercialna šola. Istega leta so oddelke združili v novi Šolski center za blagovni promet za celjski okraj z dislociranimi oddelki v Velenju, Slovenskih Konjicah, Mozirju in Brežicah. Na celjski šoli za prodajalce se je uveljavil tako imenovani »celjski model« povezave med praktičnim in teoretičnim delom pouka, ki so ga v naslednjih letih prevzele vse trgovske in gostinske šole v Sloveniji, priporočen pa je bil za vso Jugoslavijo.

Vse življenje se je zanimal za turistične razsežnosti naravnih zdravilišč zlasti na celjskem območju. Že leta 1955 je objavil študijo Organizacijska in ekonomska problematika zdravilišča Rogaška Slatina, nato pa področju zdraviliškega turizma v naslednjih letih namenil še vrsto del. Leta 1966 je nastopil kot avtor prve strokovne knjige, ki je govorila pri nas o raziskavi tržišča; to je bila Raziskava tržišča in ekonomska propaganda v turizmu, s posebnim ozirom na zdraviliški turizem. Knjiga je bila avtorjev prispevek ob Mednarodnem letu turizma 1967.

Tretja plat njegovega dela je bila namenjena društvenemu delovanju in spodbujanju tržne miselnosti v času prehoda iz socialističnega v tržno gospodarstvo. Med številnimi funkcijami velja omeniti njegovo programsko vodenje Tribun tržnega gospodarstva na Rogli v letih 1985/99 v organizaciji Društva ekonomistov Celje, zelo aktivno članstvo v Turističnem društvu Celje itd.

Smisel za inovativnost, organizacijo in izrazita delovna vztrajnost so ga ponesle v številna mednarodna in domača strokovna združenja: v letih 1964/81 je bil predsednik Skupnosti šolskih centrov za blagovni promet in podpredsednik Zveze združenj trgovskih šol Jugoslavije, bil leta 1967 sprejet v ekonomsko komisijo Mednarodnega zdraviliškega združenja FITEC v Švici in kasneje v Parizu, leta 1969 izvoljen za podpredsednika te komisije in člana direktorija itd.

V letu 1993 mu je status Častnega meščana Celja podelilo tudi domače mesto, ki mu je bil v dobrem in slabem zvest vse življenje.