Ludvik KRAMBERGER

Ludvik Kramberger se je rodil v Lenartu v Slovenskih goricah, 1936 je maturiral na klasični gimnaziji v Mariboru, nato pa se je po očetovem zgledu vpisal na študij medicine. V Ljubljani je opravil 4 semestre, študij pa je nadaljeval v Beogradu, Zagrebu in Gradcu, kjer je maja 1942 tudi promoviral z nazivom dr. med.

Nemška oblast ga je prisilno zadržala v Avstriji: najprej 13 mesecev v civilni zdravstveni ustanovi v Salzburgu, od avgusta 1943 naprej pa v vojaški sanitetni službi. Sredi leta 1944 je bil poslan na fronto v Romunijo kot pomožni zdravnik v eno od vojaških bolnic. Ko so jih Rusi pričeli potiskati nazaj proti severozahodu, je med umikanjem zbolel za težko obliko tifusa in se nato 4 mesece zdravil v vojaški bolnišnici v Ratiboru. Po odpustu iz bolnišnice bi moral spet na fronto; na vso moč si je prizadeval, da bi se temu izognil. Uspelo mu je, da je bil prestavljen za zdravnika k rudarskemu vojaškemu bataljonu v Laško. Od tam se je pridružil partizanom Kamniško-zasavskega odreda kot pomočnik sanitetnega referenta; z njimi je 9. maja 1945 prišel v Trbovlje, ki so bile osvobojene dan pred tem.

V istem mesecu je v Trbovljah začel opravljati službo splošnega zdravnika pri lokalni bratovski skladnici Trboveljske premogokopne družbe, kmalu nato pa pri Državnem zavodu za socialno zavarovanje za Slovenijo, ko je ta ustanova prevzela tudi zavarovance dotedanjih bratovskih skladnic. Leta 1949 je bil Ludvik Kramberger postavljen za okrajnega zdravnika, 1952 pa imenovan za upravnika takrat ustanovljenega okrajnega zdravstvenega doma Trbovlje. Na specializacijo iz pediatrije so ga sprejeli leta 1954 v Zagrebu. Ves specialistični staž je sicer opravljal v Ljubljani, a specialistični izpit je decembra 1957 opravil v Zagrebu. Med letoma 1958 in 1963 je vodil otroški dispanzer Zdravstvenega doma v Trbovljah. Hkrati je kot prvi specialist iz pediatrije v Zasavju tu začel postavljati in razvijati mrežo celovitega bolnišničnega in zunajbolnišničnega zdravstvenega varstva otrok in mladine. Tudi v sosednjih dveh zdravstvenih domovih so ustanovili otroška dispanzerja – leta 1960 v Zagorju, kasneje pa še v Hrastniku.

Pod njegovim strokovnim vodstvom je bil zgrajen nov, moderen otroški oddelek Splošne bolnice Trbovlje (SBT) in prejel uradni naziv Center za otroško zdravstvo Trbovlje, med prebivalstvom pa imenovan »otroška bolnica«. Slovesno so ga odprli 29. 11. 1963. Center je bil zasnovan po načelih unitaristične pediatrije; ta je onemogočala nepotrebne razmejitve ter drobljenje zdravstvenega varstva otrok in šolske mladine. Za takšno organizacijo dela je Ludvika Krambergerja kot študenta medicine v Zagrebu navdušil pediater prof. dr. Ernest Mayerhofer (1877–1957). Pri vsakdanjem delu in novih načrtovanjih so skrbno upoštevali načela socialne medicine in higiene. Tudi s temi načeli se je Ludvik Kramberger poglobljeno seznanil v Zagrebu na predavanjih akademika prof. dr. Andrija Štamparja (1888–1958). Center za otroško zdravstvo v Trbovljah je od idejne zasnove naprej strokovno zelo podpiral prof. dr. Marij Avčin (1913–1995), predstojnik Pediatrične klinike in Katedre za pediatrijo Medicinske fakultete v Ljubljani.

V novi stavbi, sezidani blizu tedanjega poslopja Splošne bolnice Trbovlje, so v treh etažah delovali pediatrični bolniški oddelek, celotna ambulantno-dispanzerska služba za dojenčke, predšolske otroke in šolsko mladino ter prehranske, tehnične in pomožne enote. Ob pediatrih in zdravnikih, usmerjenih v šolsko medicino, so postopno zaposlili še strokovnjake s področja stomatologije (z ortodontijo), psihologije, socialnega dela, razvojne fizioterapije, za poglobljeno obravnavo so večkrat povabili pedopsihiatra, logopeda in še druge specialiste. S temi ukrepi so dosegali boljše uspehe v kurativnem in preventivnem delovanju ter socialni medicini. Centru za otroško zdravstvo Trbovlje, prvemu in doslej edinemu v Sloveniji, je jugoslovanska komisija za sodelovanje z Unicefom (nacionalni komite za UNICEF) priznala status intermediarnega centra za zdravstveno varstvo matere in otroka in mu dodelila materialno pomoč.

Ludvik Kramberger je bil v obdobju od 1964 do 1987 predstojnik otroškega oddelka Splošne bolnice Trbovlje (SBT), med 1964 in 1967 hkrati še predstojnik Centra za otroško zdravstvo pri SBT. V otroški staciji na porodniškem oddelku SBT je z letom 1959 uvedel redni pediatrični nadzor novorojenčkov; kasneje so pediatrični oskrbi dodali še sistematične preglede novorojenčkov ob točno določenih dnevih po rojstvu. Poskrbel je, da so otroke, hospitalizirane na kirurškem oddelku SBT, redno oskrbovali tudi pediatri.

Po štirih letih zglednega delovanja (1964–1967) so spremembe in dopolnitve zdravstvene zakonodaje onemogočile nadaljnji obstoj Centra: s prvim januarjem 1968 so morali pediatrično službo v Trbovljah razdeliti med Splošno bolnico (hospitalni otroški oddelek) in med Zdravstveni dom (ambulantno-dispanzerska in preventivna dejavnost za otroke in mladino). Pediatri iz obeh ustanov so po vztrajnem prizadevanju Ludvika Krambergerja ostali dejavno strokovno povezani. Še naprej so sodelovali v nočni in praznični dežurni službi, namenjeni hospitaliziranim otrokom na pediatričnem in kirurškem oddelku SBT ter novorojenčkom na porodniškem oddelku te ustanove, hkrati pa tudi obolelim otrokom, ki so jih pripeljali od doma – iz Trbovelj in drugih zasavskih krajev.

Za odkrivanje prirojenih presnovnih napak je Ludvik Kramberger začel s presejalnimi testi pri vseh novorojenčkih: decembra 1972 je uvedel test za odkrivanje fenilketonurije (kot prvi v Sloveniji), skupaj z nekaterimi slovenskimi pediatri leta 1974 še BM-test (Boehringer Mannheim test) za odkrivanje mukoviscidoze (cistične fibroze) ter avgusta 1981 skupaj s pediatrično kliniko test za odkrivanje prirojene hipotireoze. S strokovno premišljenimi odločitvami in kadrovskimi okrepitvami dispanzerske službe si je prizadeval, da so se postopoma zmanjševale potrebe po bolnišničnem zdravljenju otrok in skrajševale ležalne dobe. Pod njegovim vodstvom je otroški oddelek Splošne bolnice Trbovlje postal tudi učna demonstracijska baza za podiplomsko izpopolnjevanje zdravnikov.

Pediatrična sekcija Slovenskega zdravniškega društva (SZD) je med njegovim vodenjem otroškega oddelka dvakrat pripravila redno strokovno srečanje svojih članov v Trbovljah, novembra 1964 skupaj z ginekološko sekcijo SZD, oktobra 1985 pa sama (tema: O vplivu onesnaženega okolja na zdravje otrok). Obakrat je Ludvik Kramberger opravil veliko organizacijskega dela in pripravil pregledni predavanji: prvič o novem Centru za otroško zdravstveno varstvo v Trbovljah, drugič je kolegom približal širšo sliko o pediatrični službi v Zasavju. Oktobra 1984 je sodeloval na strokovnem srečanju pediatrične sekcije SZD v Slovenj Gradcu pri okrogli mizi, ki so jo naslovili Kaj smo storili na področju humanizacije bolnišničnega bivanja pri nas. Februarja 1987 je na simpoziju ginekološke sekcije SZD v Izlakah v uvodnem predavanju orisal razvoj zdravstva v Zasavju.

Pod njegovim vodstvom je otroški dispanzer v Trbovljah sodeloval pri raziskavi Antropometrijski standardi otrok v Sloveniji 1966–67 na osnovi meritev v dispanzerjih; nalogo je usmerjal prof. dr. Marij Avčin v okviru katedre za pediatrijo. Ludvik Kramberger se je aktivno udeležil 9. Plečnikovega memoriala leta 1978, ko so izčrpno obravnavali dihalno stisko novorojenca; prispevki nastopajočih so izšli v suplementu Zdravstvenega vestnika za tisto leto. Bogate praktične izkušnje Ludvika Krambergerja so v svoje članke vključevali pisci z Zavoda SRS za zdravstveno varstvo v Ljubljani. Mlajše pediatre iz SBT je spodbujal k samostojnim nastopom na strokovnih srečanjih ali pa z njimi sodeloval kot soavtor. Bil je med pobudniki za ustanovitev sekcije za perinatalno medicino pri SZD in član izvršilnega odbora te sekcije v prvem mandatu 1976–1978. V obdobju od 1981 do 1988 je bil član Uredniškega sveta takratnega Zdravstvenega vestnika.

Že kot splošni zdravnik, kasneje kot pediater, se je trudil za zdravstveno prosvetljevanje prebivalstva s predavanji, tudi prek radijskih valov, in poljubnimi zdravstvenimi članki v zasavskem lokalnem časopisu. Predaval je medicinskim sestram, babicam in bolničarjem. Vključeval se je v delo Rdečega križa, trboveljskih vrtcev in razvijajočega se centra za varovanje in usposabljanje mladine s posebnimi potrebami v Zagorju. Na trboveljski podružnici srednje zdravstvene šole je učil predmet pediatrija in tudi predmet latinščina, dokler niso zapolnili kadrovskih vrzeli.

Konec leta 1968 mu je bil podeljen naziv primarij. Leta 1976 je prejel zlato značko Zveze prijateljev mladine Slovenije. Z ukazom predsednika republike SFRJ št. 87 je bil leta 1978 odlikovan z Redom dela z zlatim vencem. Ob občinskem prazniku leta 1984 je prejel Prvojunijsko nagrado skupščine občine Trbovlje, častni občan Trbovelj pa je postal 1996. Ob svetovnem dnevu zdravja v letu 1985 mu je Zdravstvena skupnost Slovenije podelila Nagrado dr. Jožeta Potrča. Jugoslovanska komisija za sodelovanje z Unicefom ga je ob svoji 40-letnici 1987 počastila z diplomo. Leta 1988 je postal častni član Društva medicinskih sester Ljubljana, podružnice Trbovlje. V Slovenskem zdravniškem društvu je leta 1995 prejel priznanje pediatrične sekcije za življenjsko delo, leta 2001 priznanje Združenja za perinatalno medicino, 1997 in 2008 pa diplomi sekcije upokojenih zdravnikov.

V pokoju, v katerega je stopil s 30. junijem 1987, se je rad posvečal zgodovini zdravstva v revirjih.