Lovro SUŠNIK

Rojen je bil v kmečki družini (oče Valentin, mama Frančiška, rojena Prevodnik). Oče je bil napreden kmet, ki je zgradil dve žagi ob potoku Sopotnica in s tem dvignil vrednost lesa v vsej okolici. Po osnovni šoli v Škofji Loki je leta 1907 z odliko maturiral na kranjski gimnaziji. Po služenju vojaškega roka v Pragi in drugod po Češki (1907-1908) je šolanje nadaljeval na Dunaju (1908-1912). Zaključil je študij germanistike in romanistike ter 5 semestrov slavistike. Poleti 1911 se je v Ženevi izpopolnjeval v francoščini, poleti 1913 pa je bil dva meseca domači učitelj pri poljski plemiški družini v Garbaczu (Ostroviec, Poljska Rusija). Na Dunaju je leto kasneje dokončal obsežno disertacijo z naslovom Verbalabstrakta bei Chrestien de Troyes ter profesorski nalogi Etude sur les Abstraits verbaux in Der Zauberer Klinschor in der deut. Promoviral je leta 1919.

Med 1. svetovno vojno je bil l. 1915 hudo ranjen na ruskem bojišču in po zdravljenju v Sarajevu ostal invalid za vse življenje. Po vojni je služboval na gimnaziji v Kranju (1920), na klasični gimnaziji v Ljubljani (1920-1922). Vmes je v Zagrebu opravil profesorski izpit. V letih 1922-1936 je učil na II. državni gimnaziji v Ljubljani (danes Gimnazija Poljane). Med leti 1923-1930 je bil podpredsednik Prosvetne zveze, 1928-1930 predsednik Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva ter 1936-1941 član Glavne prosvete v Beogradu. Leta 1937 je postal načelnik prosvetnega oddelka kraljeve banske uprave s sedežem v Ljubljani, ki ga je vodil 8 let (do l. 1945). Januarja 1946 se je upokojil. Po upokojitvi se je posvetil jezikoslovnim vprašanjem in bil honorarni sodelavec SAZU-ja pri pripravi gradiva za slovar slovenskega knjižnega jezika. Postal je tudi občasni sodelavec Slovenskega etnografa in Loških razgledov. Do smrti je živel v Ljubljani.

Imel je obsežno jezikovno znanje; poleg slovanskih jezikov, nemščine in francoščine je obvladal še italijanščino, španščino in angleščino. Svoje prevode, zlasti iz francoščine, je objavljal v časopisih Dom in svet, Čas, Glasnik jugoslovanskega profesorskega društva, Mentor in Slovenec. Veliko se je ukvarjal z razvojem in stanjem šolstva pri različnih narodih. O tem je napisal več člankov v reviji Čas. Leta 1932 je izšlo obsežno delo Akademski poklici. Prva izdaja je bila razprodana že v preprodaji, druga je izšla še v istem letu. Knjiga je bila namenjena dijakom, staršem ter vzgojiteljem za pomoč pri izbiri poklica. Sušnik je prirejal tudi pomožne učbenike za francoski in nemški jezik ter objavljal članke o francoski in nemški književnosti. Nekaj njegovih člankov se dotika narodnostnega vprašanja. Pisal je tudi pod psevdonimom Lovorov.

˝Rohotnikov profesor˝, kakor so ga imenovali, je umrl za pljučnico.