Leopold HOČEVAR

Leopold Hočevar je zgodnjo mladost preživel pri teti Pepci v Hrastniku, saj sta mu oba starša kmalu umrla – najprej mati zaradi jetike, nato oče kot taboriščnik v Mathausnu. V Hrastniku je dokončal osnovno šolo, nato pa se je vpisal na gimnazijo v Trbovlje. Tam sta likovni pouk poučevala Milan Rijavec in Franc Mavec, ki sta spodbudila njegov slikarski talent. Tako je že kot srednješolec prvič razstavljal v trboveljskem Delavskem domu. Njegovo nadarjenost so opazili tudi pri reviji Mlada pota, kjer so mu objavljali in večkrat nagradili risbe portretov in krajin. Poleg likovnega ustvarjanja se je loteval tudi urejevanja gimnazijskega glasila »Mi mladi«, ki je v tistih časih veljalo za enega najboljših v Sloveniji.

Izobraževanje je jeseni leta 1960 nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Čez štiri leta je diplomiral pri Gabrijelu Stupici in se nadaljnji dve leti dodatno izpopolnjeval pri Maksimu Sedeju. Leta 1966 se je vrnil v Trbovlje, kjer se je zaposlil kot likovni pedagog v osnovni šoli. Kasneje je poučeval umetnost na trboveljski gimnaziji. Bil je razpet med pedagoškim in umetniškim delom. Občutil je mačehovski odnos institucij in nerazumno razstavno politiko v domačem kraju. Najraje se je udeleževal številnih likovnih kolonij po Sloveniji, njihov udeleženec je bil kar 18-krat. Bil je med ustanovnimi in najaktivnejšimi člani profesionalnega Društva likovnih umetnikov Zasavja pa tudi mentor ljubiteljskim slikarjem. Največ je ustvarjal v olju in akvarelu. Zadnjič je razstavljal leta 1985 v Delavskem domu v Trbovljah. Zaradi neozdravljivih zdravstvenih težav je umrl leto kasneje.

Hočevarjev najpogostejši motiv in hkrati ustvarjalni vrh so bile vedute zasavskih dolin s prepoznavnimi industrijskimi objekti. V neštetih variacijah industrijske krajine je poenostavljal slikarske kompozicije, v katerih je združeval nasprotja med naravo in tehnološkimi kolosi. Gledalec lahko občuduje posebno lepoto industrijskega krajinskega ambienta in se hkrati zaveda, da je umetnik čutil nasilje človeka nad naravo.

Za življenjsko delo je bil leta 1987 posthumno nagrajen s plaketo Tončke Čeč, ki jo je podelila Občinska kulturna skupnost Trbovlje. Obsežen del njegovega ustvarjalnega opusa je ohranjen v posebni zbirki Zasavskega muzeja v Trbovljah.