Osnovno šolo je obiskoval v Semiču, gimnazijo pa v letih 1937-1942 in 1945-1946 v Novem mestu. Kot gimnazijec je bil leta 1943 zaprt v italijanskih zaporih v Kopru in Perugii, nato pa v nemških taboriščih Dachau in Buchenwald. V letih 1946-1954 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani s prekinitvijo študiral slavistiko in diplomiral leta 1954. V letih 1947-1949 je bil novinar pri Slovenskem poročevalcu, urednik pri Tovarišu, v letih 1948-1950 odgovorni urednik lista Ciciban, nato novinar kulturne rubrike pri Radiu Ljubljana in v letih 1954-1959 v mladinskem uredništvu. V letih 1959-1961 je bil dramaturg pri TV Ljubljana in nato urednik pri Cankarjevi založbi, kjer je zasnoval zbirko svetovnih pesnikov in pesnic Lirika. V letu 1959/1960 je študiral polonistiko na univerzi v Varšavi. V letih 1965-1975 je bil sprva lektor in zatem profesor slovenščine na univerzi v Frankfurtu ob Majni v Nemčiji, kjer je leta 1970 doktoriral z disertacijo Goethe pri Slovencih. Leta 1976 je postal lektor in profesor za slovenski jezik in književnost na Filozofski fakulteti v Zadru, kjer je zaključil svojo delovno kariero. Po upokojitvi je živel v Ljubljani in se pogosto vračal v rodni Semič. Semičani so ga po domače imenovali Colnarjev Slavko. V svoje pesmi je pogosto vpletal tudi belokranjsko zemljo in ljudi.
Svoja dela je začel objavljati leta 1946 v Mladinski reviji, kjer je bila objavljena njegova prva pesem z naslovom Večerna pesem. Nato je sodeloval s pesmimi, članki in prevodi v raznih listih in revijah. Nekaj člankov o slovenski književnosti je objavil tudi v poljskem listu Nowa kultura. Izdal je več pesniških zbirk in izborov. Med desetletnim službovanjem v Frankfurtu je njegovo pesniško ustvarjanje doseglo vrhunec in so se zbirke pesmi kar vrstile. V mnogih njegovih pesmih odsevajo strahote, ki jih je doživel v koncentracijskem taborišču. Med bolj vedrimi pesmimi so njegove otroške pesmi, zbrane v pesniški zbirki za otroke Sonce v knjigi iz leta 1962. Za svoje pesniško ustvarjanje je bil večkrat nagrajen; med drugim je leta 1977 za pesniško zbirko Nekje tam čisto na robu prejel Prešernovo nagrado.
Izdal je več knjig literarnozgodovinskih razprav in esejev, zbranih v knjigi Prepletanja, 1978. V knjigi Od tod so bežale še ptice, 1962, je zbral dokumente iz nacističnih koncentracijskih taborišč, pisal pa je tudi spominsko prozo, in sicer je to izbor novel Skice spominov, 1995. Obsežno je še njegovo prevajalsko delo, pri čemer je prevajal predvsem iz poljščine. Najvidnejši sta antologiji Poljska lirika dvajsetega stoletja in Sodobna mongolska lirika.
V spomin nanj v Semiču že tradicionalno prirejajo Krakarjeve dneve, na pročelju Krakarjevega muzeja v Semiču pa se nahaja njegov doprsni kip.
Pesniške zbirke in izbori:
V vzponu mladosti, 1949
Cvet pelina, 1962
Med iskalci biserov, 1964
Umrite, mrtvi, 1965
Noč, daljša od upanja, 1966,
Krik, 1968
Vdanost, 1970
Predlogi, 1971
Izbrane pesmi, 1971
Brinje…, 1973
Nekje tam čisto na robu, 1975
Pesmi (skupaj s pesmimi I. Minattija in J. Menarta), 1977
Sporočilo, 1978
Poldan, 1980
Romanje v Kelmorajn, 1986
Klinopisi, 1988
Izbrane pesmi – Selected poems, 1990
Pacem in terris, 1990
Hvala ti, življenje, 1991
Tu in onstran, 1993
Mladinsko pesništvo:
Ponočna potnica, 1955
Sonce v knjigi, 1962
Prišel je lev, 1990
Spomini, publicistika, esejistika, razprave:
Od tod so bežale še ptice, 1962
Goethe pri Slovencih, 1972
Prepletanja, 1978
Skice spominov, 1995
Nagrada Prešernovega sklada za pesniško zbirko Cvet pelina, 1962
Levstikova nagrada za pesniško zbirko Sonce v knjigi, 1963
Prva nagrada na anonimnem natečaju zagrebškega tednika Telegram za ciklus Med iskalci biserov, 1963
Kajuhova nagrada za poezijo Umrite, mrtvi
Prešernova nagrada za poezijo Nekje tam čisto na robu, 1977, idr.
Bezek-Jakše, M. Slovo od pesnika Lojzeta Krakarja: na semiškem pokopališču so se še zadnjič poslovili od rojaka, pesnika, esejista in prevajalca Lojzeta Krakarja: v svoje pesmi je vpletal domačo zemljo in ljudi. Dolenjski list, 4. 1. 1996, let. 47, št. 1, str. 2.
Dular, J. Pomembni Belokranjci. Metlika: Belokranjsko muzejsko društvo, 1988, str. 62.
Gregorčič, I. Nomad in iskalec biserov. Rast: revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja, marec 1996, let. 7, št. 1-2, str. 8-9.
Krakar, L. Skice spominov. Novo mesto: Dolenjska založba, 1995.
Lojze Krakar: Svojo pot najraje hodim sam. (citirano 22. marca 2022). Dostopno na naslovu: https://old.delo.si/kultura/knjiga/svojo-pot-najraje-hodim-sam.html
Lojze Krakar. (citirano 22. marca 2022). Dostopno na naslovu: https://www.radio-odeon.com/novice/lojze-krakar-1/
Slovenska književnost: 1945-1965: prvi del. Ljubljana: Slovenska matica, 1967, str. 121-128.
