Jožef TEROPŠIČ

Rodil se je v kmečki družini materi Mariji, roj. Hegler, in očetu Francu Teropšiču. V Št. Petru pri Novem mestu (danes Otočec) je obiskoval osnovno šolo, nato pa je delal doma na kmetiji in med vojno pomagal pri narodnoosvobodilnem gibanju. Od konca leta 1944 do maja 1945 je moral kot mobiliziranec graditi nemške utrdbe na odseku Lešnica – Dolenje Kronovo. Zatem je obiskoval enoletno gasilsko šolo ljudske milice v Zemunu, ki jo je končal leta 1949, leta 1957 pa je končal še enoletno šolo za komandirje postaj ljudske milice Zveznega državnega sekretariata za notranje zadeve Federativne ljudske republike Jugoslavije v Sremski Kamenici v Vojvodini. Uradno šolanje je uspešno zaključil na dvoletni srednji strokovni šoli za notranje zadeve v Ljubljani Ljudske republike Slovenije leta 1963.

Kot njegova sestra Marija, se je tudi on leta 1947 udeležil mladinske delovne akcije zgraditve železniške proge (Bosanski) Šamac – Sarajevo. Po vrnitvi iz brigade se je kot poštar zaposlil na pošti Otočec, leta 1948 pa v gasilski četi ljudske milice v Ljubljani. Nato je služboval v Mariboru, na Senovem in v Krškem. Leta 1957 je postal komandir Postaje milice v Stari vasi na Bizeljskem. Po ukinitvi omenjene postaje in zgraditvi nove postaje na Bizeljskem je postal prvi komandir Postaje milice Bizeljsko. Leta 1969 je postal komandir Postaje milice Brežice in se leta 1979 upokojil. V tem času je pomagal pri zgraditvi dveh postaj milice, in sicer na Bizeljskem in v Brežicah.

V Krškem se je leta 1953 poročil z Martino Silvestro Roštohar. V zakonu sta se jima rodila sinova, častnik, teritorialec in vojni veteran Mitja Teropšič ter zgodovinar, muzealec in teritorialec Tomaž Teropšič.

Jože Teropšič je bil dejaven v Zvezi rezervnih vojaških starešin Slovenije, v Občinski gasilski zvezi Brežice, v Svetu za preventivo in vzgojo v cestnem prometu, v Komisiji za Splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito ter v Krajevni skupnosti Zakot Bukošek. Po upokojitvi se je vključil še v delo kluba upokojenih delavcev organov za notranje zadeve. Bil je med ustanovitelji Kluba Maksa Perca Krško in mu kasneje predsedoval en mandat. Vseskozi je zagovarjal idejo, da je delo v organizacijah in društvih koristno delo in je to vrednoto prenesel tudi na oba sinova.