Anton STEFANCIOSA

Bil je prvi od devetih sinov Antona in Marije, rojene Marinc, pri Svetem Florijanu – sedaj Stojno selo. Vsi otroci so bili deležni dobre izobrazbe in kar trije so postali učitelji, eden duhovnik in eden sodnik. Obiskoval je učiteljišče v Mariboru. Svojo prvo službo je kot učitelj opravljal v Slovenskih Goricah, vendar ne dolgo, saj se je moral kmalu udeležiti vojne. Leta 1914 in 1915 je bil na ruski fronti, kjer je bil tudi ranjen, ko je okreval, pa je bil poslan na soško fronto pri Doberdobu. Jeseni 1918 je postal Maistrov oficir in borec za severno mejo. V Vovbrah na Koroškem je kratek čas poučeval in vodil propagando za plebiscit.

Leta 1919, po utrditvi severne meje, se je vrnil domov in opravljal delo učitelja v Rogatcu. Poročil se je z učiteljico kuhanja na gospodinjski šoli Marijo Sekirnik, hčerko upravitelja na šoli Donačka gora pri Rogatcu. Po upokojitvi Simona Sekirnika je postal njegov naslednik in vodil šolo do leta 1953 (razen v vojnih letih). Zaradi pomanjkanja in splošne zaostalosti je bila ravno šola osrednje dogajališče v kraju, Stefanciosa pa glavni pobudnik kulturnega, prosvetnega in socialno-gospodarskega življenja in razvoja.

Gojil je posebno ljubezen do čebel, tako je tudi predsedoval čebelarskemu društvu. Hkrati pa je bil tudi poveljnik gasilcev, organizator in voditelj gledališke skupine, prepeval je v cerkvenem zboru, bil pa je tudi eden od osrednjih članov rogaškega Sokola.

Takoj po okupaciji, 26. aprila 1941, so ga Nemci izgnali na Hrvaško, od tam pa se je z družino preselil v Ljubljano. Takoj po vojni se je vrnil domov, tam je našel izropano donačko-gorsko šolo, kje se je njegovo delo nadaljevalo tako na prosvetnem kot tudi na kulturnem področju.