Po ljudski šoli v domačem kraju so ga mladega poslali v uk k idrijskemu podobarju in slikarju Juriju Tavčarju, ki je imel v Idriji svojo delavnico. Pri njem je kot vajenec in pomočnik delal še več let po končani učni dobi. Okrog leta 1875 je v Cerknem odprl lastno delavnico, kjer je zaposloval vajence in pomočnike. Med njimi so znani Matevž Dežela iz Ledinskih Krnic, Mihael Kosmač in Franc Peternelj iz Cerknega. Najbolj znan je bil kot podobar. Njegova dela so bila vestna in natančna, čeprav brez bistvene umetniške vrednosti. Kljub počasnosti je imel veliko naročil in bi si lahko s svojo spretnostjo pridobil premoženje, a je denar zakartal. Pogosto je ostajal dolžan in ni izpolnjeval naročil. Poročil se ni nikoli.
Njegovo najboljše delo je glavni oltar, poleg tega je izdelal še dva stranska, v cerkvi sv. Jerneja v Cerknem. Izdelal je še oltarje v cerkvi sv. Ivana v Šebreljah, cerkvi sv. Pavla na Straži, cerkvi sv. Katarine v Otaležu in v cerkvah v Stražišču in Labinjah. Delal je po takratnem Kranjskem, Goriškem in Dolenjskem. Poznan je bil še v Mokronogu, Škocjanu in Šentjerneju.
Proti koncu svojega življenja se je ukvarjal tudi s fotografiranjem. Najstarejši fotografski posnetek Cerknega iz leta 1896 je njegovo delo.
Umrl je zaradi zastrupitve z barvami, reven in zapuščen.
Uvrščamo ga med vidnejše predstavnike cerkljanske podobarske šole.
Njegov lik je v svojo povest Soha sv. Boštjanu vpletel tudi pisatelj France Bevk.
Prezelj, V. Prispevki k zgodovini Cerkljanske. Idrija, 1992.