Josip PELIKAN

Bil je potomec fotografov – Čehov iz Prage, ki je takrat veljala za fotografsko zelo razvito mesto. V Trbižu, kjer je bilo takrat prosto mesto za fotografsko obrt, se je mladi Pelikan prvič srečal s fotografijo, ki ga je poklicno zaznamovala za vse življenje.

Po materini smrti in očetovi ponovni poroki se je družina 1894 preselila v Idrijo, sin pa se je začel podrobneje seznanjati z očetovo umetnostjo fotografije, ki ni zajemala le tehnike s suhimi, tovarniško narejenimi, ampak tudi z doma izdelanimi, mokrimi fotografskimi ploščami, ki so dajale fotografiji lepše tone.
Na sokolskem nastopu v Brežicah je Josip spoznal dekle, s katerim se je leta 1910 poročil in v kraju osnoval sprva skromen fotografski atelje. Že dve leti kasneje si je Pelikan v Idriji postavil novo hišo z ateljejem in se osamosvojil.
Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran, po izteku se je vrnil domov, toda zaradi nesoglasij s fašisti se je najprej preselil preko državne meje v Žiri, od tam v Brežice, leta 1920 pa se je preselil v Celje, v hišo prof. Jarca, ki se je je z dvoriščne strani držal atelje bivšega celjskega fotografa Lenza. Hišo z ateljejem je odkupil in tako je Celje postalo središče njegove fotografske ustvarjalnosti vse do smrti.

Že 4. maja 1910 so mu izstavili fotografsko obrtno dovoljenje in tako je 67 let opravljal vlogo vizualnega spomina svojega okolja, večino tega časa v Celju in okolici. Izobrazil je številne odlične fotografe, njegov obsežen fotografski opus pa zajema vse pomembnejše dogodke njegovega časa; obe svetovni vojni, rojstvo in propad držav, dogodke in osebnosti, v mirnejših časih pa se je velikokrat posvetil lepotam narave – zlasti planinskega sveta. Njegova obsežna fotografska zapuščina, ki jo po delih hranijo številne celjske ustanove, predvsem pa Muzej novejše zgodovine Celje, predstavlja pravo legendo celjske fotografije in slovi po izredni kvaliteti.