Bil je slovenski rimskokatoliški duhovnik, zgodovinar, narodopisec, pesnik in jezikoslovec. Od leta 1795 do 1803 je zaključil gimnazijo in licej v Celovcu. Bogoslovje je študiral v Celovcu in Gradcu in bil leta 1806 posvečen v duhovnika. Jarnik je kot duhovnik deloval v Potoku v Ziljski dolini, Žajnčah, Šmihelu na Gosposvetskem polju, Podkrnosu, Celovcu in Možberku. Sprva je Jarnik urejal slovenski del revije Carinthia, kasneje pa se je posvetil študijam koroških dialektov in s tem postavil temelje deialektologije na Slovenskem. Zelo se je zavedal močne germanizacije Koroške in se s svojimi razpravami o tem problemu postavil na mesto buditelja narodne zavesti med prebivalstvom, kjer je delal. S svojimi narodopisnimi, imenoslovnimi in etimološkimi deli ter zgodovinskimi članki je Jarnik nenehno dokazoval avtohtohnost in zgodovinsko legitimnost slovenskega naroda na Koroškem. K temu je pripomogla tudi njegova knjiga s prevodi pravljic iz drugih slovanskih jezikov, ki je še dodatno utrjevala slovansko miselnost v močno germanskem okolju. Po njem se danes imenuje Slovenski narodopisni inštitut na avstrijskem Koroškem.
- Sadje-Reja ali Navuk kako se more prav lehko, ino v kratkem času nikar ko veliko dobreh, ino zdraveh dreves podrediti, temoč tudi naržlahtnejši sadje zadobiti (1817),
- Kleine Sammlung solcher altslavischen Wörter, welche im heutigen windischen Dialecten noch kräftig fortleben (1822),
- Versuch eines Etymologikons der Slowenischen Mundart in Inner-Oesterreich (1832).
- Enciklopedija Slovenije. Hac-Kare. 4. Ljubljana, 1990, str. 272.
- Koledar Mohorjeve družbe, 1935, str. 102-105.
- Slovenski biografski leksikon. Abraham-Lužar. 1. knjiga. V Ljubljani, 1925-1932, str. 386-389.
Morda vas zanimajo tudi
POVŠE, Viktor
ŠKRABEC, p. Stanislav (Anton)
