Januša DEŽMAN

Prve pesmi je zapisala že v osnovni šoli, ki jo je obiskovala v Ribnem in na Bledu. Dar za poezijo je podedovala po očetu Janezu, ki je napisal približno tristo pesmi, a žal nobena ni ohranjena. Ustvaril je tudi dve kapeli v spomin padlim borcem NOB, na Taležu in pod Ribensko goro. Ima sina Simona in je tudi ponosna babica trem vnukom.

Leta 1972 se je zaposlila v podjetju LIP Bled, kjer je do upokojitve opravljala delo kadrovske referentke. Trideset let je objavljala različne članke in poezijo v Glasilu delovnega kolektiva LIP Bled in kasneje v Novem glasilu delniške družbe LIP Bled. Izdala je dve pesniški zbirki. Njena poezija je bila objavljena še v revijah Jana, Rodna gruda, Borec, Ognjišče in časopisu Gorenjski glas. Udejstvuje se tudi likovno. V 70. letih je bila v Ribnem ustanovljena likovna sekcija pri DPD Svoboda Rudi Jedretič z imenom Triolik. V njej sta poleg nje sodelovala še Janez Lipičnik in Rado Mužan. Leta 1974 so v Zadružnem domu v Ribnem pripravili likovno razstavo. Žal so po nekaj le-teh z dejavnostjo prekinili.

Je tudi ljubiteljska igralka. Večkrat v lokalnem okolju v različnih skečih nastopa na zabavnih prireditvah. Meni, da je splošno znano, da je ljubezen najmočnejše čustvo in da je brez nje vsak dan pust in zapravljen. Zato pravi: “Ljubezen je luč, do sreče je ključ.” Poleg ljubezni prisega na dobro voljo, družino, prijatelje, rodno zemljo in seveda pisano besedo.