Janoš KÜHAR

Janoš Kühar je bil mlajši brat duhovnika in narodnega buditelja Štefana Küharja. Gimnazijo je obiskoval v Kőszegu in jo dokončal v Szombathelyju, kjer je nato študiral bogoslovje in bil posvečen leta 1924. Služboval je na Madžarskem, med drugim je bil osem let katehet v Szombathelyju, dokler se ni leta 1936 ustalil med Porabskimi Slovenci na Gornjem Seniku. Tam je bil duhovnik vse do smrti z izjemo šestih let od 1952 – 1957, ko je bil prestavljen v madžarsko župnijo Izsákfa v osrednji Madžarski. Na Seniku si je že takoj ob prihodu leta 1936 začel prizadevati za gradnjo nove cerkve, kar se je zgodilo dve leti kasneje. Kar nekaj časa je nato še trajalo, da je bila cerkev po njegovih zamislih tudi poslikana.
V zavesti Porabskih Slovencev in Prekmurcev nasploh je ostal znan kot duhovnik, ki je ohranjal prekmurščino med ljudmi, saj je bila ta dovoljena le za cerkvene obrede. V jeziku, ki so ga razumeli in govorili domačini, je sestavil molitvenik in knjigo za katoliško bogoslužje. Pri tem se je zgledoval po starejših prekmurskih knjigah in Kalendarju Srca Jezušovoga. Pri ohranjanju prekmurskega jezika mu je pomagal župnik v Števanovcih, Hrvat Lojze Markovič, ki je v svoji župniji prav tako ohranjal jezik domačinov.