Janko BALANTIČ – RESMAN

Rodil se je posestniku na Srednji Dobravi pri Kropi, po domače Pri Resmanovih. V šolskem letu 1919/1920 je končal tri razrede mešane ljudske šole na Dobravi, jeseni 1920 pa se je vpisal v četrti razred deške ljudske šole v Kranju, vendar pouka ni obiskoval, ker je zbolel. Četrti razred te šole je končal v šolskem letu 1921/1922. Ob izstopu 28. junija 1922 je bil celo vpisan v Zlato knjigo mladih junakov brezalkoholne družbe. Najbrž zaradi bolehnosti se je šele čez tri leta (1925) vpisal v dveletno Državno kmetijsko šolo na Grmu v Novem mestu, ki so jo obiskovali predvsem kmečki sinovi iz vse Slovenije. Šolo je končal leta 1927.

Vse kaže, da sta ga bolj kot delo na kmetiji pritegnili fotografska in filmska tehnika – fotografski aparati, snemalne kamere in kinoprojektorji – a tudi radiotehnika. Aparate in filme je kupoval v trgovini drogerista Benona Gregoriča v Ljubljani, ki je imel v zalogi najmodernejše fotoaparate, kinokamere, fotografske plošče, filme, fotopapir, kemikalije za razvijanje filmov in »fotoliteraturo«. Med letoma 1932 in 1935 je celo izdajal revijo Fotoamater, »mesečnik za foto in kino umetnost«, in prirejal izlete z vlakom ali avtobusom za amaterske fotografe in filmske snemalce. Med letoma 1930 in 1932 ga srečamo kot kinooperaterja v bližnji Radovljici. Neme filme je prikazoval v znani gostilni Kunstelj, v prostoru za prireditve in veselice. Tedaj je »vrtel« tudi prva slovenska dolgometražna filma V kraljestvu zlatoroga in Triglavske strmine. Imel je tudi nekakšen potujoči kino, s katerim je potoval po Gorenjski. Pred drugo svetovno vojno je prikazoval v borovškem Ljudskem domu skioptične slike in neme filme, ki jih je spremljal na harmoniki domačin Franc Sajbic.

Kmalu po nemški okupaciji Gorenjske je pobegnil skupaj z dekletom Antonijo z Dobrave, iz gostilne Pri Valentinovih, in se tam leta 1942 tudi poročil. Za skromno preživljanje so Balantiču pomagali znanci in prijatelji izpred vojnih let, npr. fotograf Pogačnik, delal pa je tudi v Gregoričevi fotografski temnici. Za Gregoriča je prodajal fotoaparate in fotomaterial.

Tik pred drugo svetovno vojno se je odločil za filmsko snemanje. S 16-milimetrsko kamero je posnel štiri dokumentarne črno-bele filme, in sicer o dogodkih, o katerih je poročalo tedanje časopisje, tudi Gorenjec: Otvoritev železniške postaje Otoče-Brezje (1 min, 18. 8. 1940), Tombola v Kranju (46 sek, 8. 9. 1940), Krst prvega jadralnega letala 6. okt. 1940 v Kranju (49 sek) in Planica 1941 (1 min in 25 sek, 2. 3. 1941). Strokovna javnost ga je opazila kot soavtorja kolektivne filmske reportaže Ljubljana pozdravlja osvoboditelje, posnete 9. in 10. maja 1945. Film je montažno uredil Marjan Foerster, vendar ni znano, kaj in koliko so posneli posamezni snemalci, tako da ne vemo, kolikšen je Balantičev delež. Dva tedna pozneje, 26. maja 1945, je sodeloval z Metodom Badjuro in Rudijem Omoto pri snemanju dokumentarca Filmske novice 2 (predhodnice filmskih obzornikov), potem pa je nepojasnjeno odšel iz filmske javnosti, saj ga nihče ni več pritegnil med ustvarjalce »dvorne umetnosti« avnojske Jugoslavije, čeprav je hudo primanjkovalo filmarjev. Po vojni je poleg fotografij posnel več družinskih filmov, ki pa javnosti niso znani. Žal je izgubljen (po izjavi hčerke Janke) njegov barvni film, posnet ob odkritju Savinškovega spomenika Ivanu Tavčarju 13. oktobra 1957 na Visokem.