Foto galéria
S slaščičarskim poklicem se je seznanil že doma, saj je bil že oče slaščičar v Domžalah in kasneje tudi brat in sestra. Osnovno šolo je obiskoval v Domžalah, nižjo gimnazijo v Kranju in Obrtno šolo za slaščičarje v Kranju (1952–1955). Učil se je v tedaj znani pekarni in slaščičarni Pr’ Bučarju. Na prigovarjanje kuharskega mojstra Vozlja je odšel še v Ljubljano na Gostinsko šolo in se tam leta 1957 izučil še za kuharja.
Že med šolanjem je začel delati za jugoslovanski državni protokol. Delal je v Vili Bled, na gradu Snežnik, v Postojni, v Portorožu in na Pohorju. Kuhal je jugoslovanskemu maršalu Josipu Brozu Titu in več kot sedemdesetim predsednikom držav, kraljem in cesarjem. Zapomnil si je francoskega predsednika Mitterranda po anekdoti s sladico v obliki laboda.
Njegova prva zaposlitev je bila pri Izvršnem svetu republike Slovenije. Delal je v vilah v Strunjanu in Valdoltri, uradno pa je bil zaposlen v Pekarni Moste. Leta 1958 je bil poslan v portoroški Grand hotel Palace, kjer je ostal do leta 1963. V tem času je tudi predaval na piranski gostinski šoli. Iz Portoroža se je preselil na Bled. Najprej je šest let delal v starem hotelu Park. Tudi tu je medtem poučeval na blejski gostinski šoli v hotelu Krim. Leta 1970 se je zaposlil v Grand hotelu Toplice, kjer je bil vodja kuhinje (chef) do leta 1992. Leta 1968 je bil med ustanovitelji Sekcije kuharja Jugoslavije (SKY), kjer je kasneje najprej postal sekretar, še pozneje pa tudi predsednik. Bil je tudi predsednik sekcije kuharjev Slovenije, po upokojitvi pa je postal častni predsednik sekcije kuharjev in slaščičarjev Slovenije.
Bil je predsednik organizacijskega sveta kuharske olimpijade v Ljubljani leta 1986. Organiziral in vodil je dneve slovenske kuhinje v Avstraliji, na Češkem, na Japonskem, v Amsterdamu, v Londonu, v Jordaniji, v Izraelu, Avstriji in v Nemčiji. Na njegovo pobudo se je Slovenska vojska leta 2006 prvič odločila, da predstavi znanje vojaških kuharjev tudi na svetovnem prvenstvu v kuhanju Expogast v Luksemburgu. Šestčlanska kuharska ekipa je takrat prejela srebrno medaljo v pripravi toplega obroka, ki so ga kuharji skuhali pred obiskovalci v vojaški terenski kuhinji.
Janez Lenček je živel z ženo Cilko v Radovljici. Spoznala sta se na Bledu, kjer je ona bila receptorka v hotelu Krim.
Tekmovati je začel že kot vajenec in že na prvem tekmovanju je osvojil svojo prvo zlato medaljo. Za svoje delo je prejel številna priznanja:
– 57 zlatih medalj z Gostinsko turističnih zborov (prvi je bil leta 1957 na Bledu)
– 9 zlatih medalj na jugoslovanski kulinarični razstavi IHOG v Zagrebu
– 5 zlatih medalj na kuharskih olimpijadah leta 1972, 1976, 1980, 1984 in 1988
– zlato medaljo na Expo Gastu v Luksemburgu
– zlato značko sekcije kuharjev Jugoslavije
– 2 zlati žlici v Beljaku (Villach), Avstrija
Lenček je častni član kuharskih zvez Avstrije, Češke, Luksemburga, Nemčije, Norveške in ZDA. Svetovna kuharska federacija (WACS; The World Association of Chefs Societies ) ga je proglasila za dosmrtnega viteza kulinarike. Kulinarični inštitut Amerike (CIA; Culinary Institute of America) mu je podelil izjemno priznanje zlati kuharski Oskar, ki v kulinariki pomeni isto kot filmski oskar. V Karlsruheju mu je bil podeljen kuharski Grand Prix, Gospodarska zbornica Slovenije pa mu je podelila trak kakovosti z medaljo.
Osebnosti od A doL, Ljubljana 2008, str. 613 in 614
Gostinski leksikon, Frelih, Janez, Društvo barmanov Slovenije, Ljubljana 2006
Od njih smo se učili : Janez Lenček, GT : strokovna revija za gostinstvo in turizem, št. 15-16 (december 1996), Str. 52 : Portret
Morda vas zanimajo tudi
Emilijan ABERŠEK
