Jakob KELEMINA

Jakob Kelemina se je kot najmlajši sin revnega viničarja rodil na Vinskem Vrhu nad dolino Miklavža pri Ormožu. Ljudsko šolo je obiskoval pri Miklavžu, gimnazijo v Mariboru pa le kratek čas. Že v srednji šoli se je moral sam preživljati, saj ga je njegov stric po tem, ko je izvedel, da ne namerava postati duhovnik, nehal podpirati. Odpravil se je v Pulj v upanju, da se bo z inštrukcijami tam lažje preživljal. V Pulju je končal višje razrede gimnazije in leta 1904 z odliko maturiral. Študiral je germanistiko na univerzi v Gradcu in na Dunaju ter doktoriral leta 1909 v Gradcu. Nato se je na dunajski univerzi usposabljal za pedagoga. Med letoma 1911 in 1919  je poučeval na gimnaziji v Novem mestu,  med letoma 1919 in 1920 pa na I. gimnaziji v Ljubljani. Leta 1920 je bil imenovan za docenta na Univerzi v Ljubljani. Od leta 1928 pa vse do smrti je bil redni profesor za germansko filologijo in predstojnik oddelka. Jakob Kelemina velja za utemeljitelja ljubljanske germanistike, ki si je pod njegovim vodstvom v takratni Jugoslaviji pridobila vodilno mesto. Z veliko prizadevnostjo je zbral in uredil dragoceno knjižnico germanskega seminarja, ki pa je med vojno skoraj v celoti pogorela. S to nesrečo je bilo za kar nekaj časa znanstveno raziskovalno delo na področju germanistike v Sloveniji zelo omejeno. Po letu 1945 je vpeljal študij anglistike in bil tako rekoč edini predavatelj na oddelku, pri katerem je število slušateljev iz leta v leto naraščalo.

Leta 1927 je izdal prvo teoretično zasnovano Literarno vedo, ki velja za tehten začetek slovenskih strokovno-znanstvenih objav na področju literarne teorije. V petdesetih letih 20. stoletje je bil zunanji sodelavec Inštituta za slovensko narodopisje v Ljubljani, kar govori o tehtnosti njegovega etnološkega dela. Preučeval je slovensko ljudsko slovstvo, starejše slovensko-nemške stike, slovenske pravne starine in etimološka vprašanja.