Rodil se je očetu Martinu in materi Katarini. Oče je bil hlevar, konjar in nekaj časa tudi nadzornik tlačanov (znan po imenom »Martin od robote«), nato je postal stavbni pisar.
Jakobova žena, s katero sta imela 4 otroke, je bila natakarica. Bandel je najprej opravljal službo stavbnega pisarja, nato pa je prevzel izterjevanje državnega davka na meso in vino, ki so ga na Goriškem uvedli leta 1706. Poznan je bil kot hinavec, izdajalec in podel človek, ki je izredno nasilno opravljal svoje delo. Nikomur ni prizanašal, vsakega, četudi je imel majhen dolg, je neusmiljeno kaznoval. Na tak način je Bandel v samo štirih letih veliko zaslužil, česar ni skrival. Zato so ga nezadovoljni ljudje začeli dolžiti krivičnosti in oderuštva. Kmete je k plačevanju zaostalih davkov spodbujal tudi Jakobov brat, duhovnik na Šentviški gori, zaradi česar so ga domačini izgnali.
Sredi marca 1713 so prišli Tolminci v Gorico po opravkih in ko so se z nakupljenim blagom želeli vrniti domov, jih je Bandel dal zapreti na goriški grad – hotel jih je prisiliti, da poravnajo zaostale terjatve. To dejanje je bilo povod, da so se tolminski kmetje zbrali in 27. marca 1713 prišli v Gorico. Bandel se s svojim imetjem umaknil na goriški grad. Jezni Tolminci so popolnoma razdejali njegovo hišo in prodali vse pohištvo.
Leta 1738 je bil Bandel povzdignjen v plemiški stan. Kot eden najbogatejših goriških meščanov je dal zgraditi (1739) prvo mestno gledališče. V mladih letih je bil namreč tudi sam igralec, poleg tega se je nadejal velikega zaslužka, saj so bogati meščani do tedaj hodili na gledališke predstave v Trst in Videm. »Gledališče Bandeu« so odprli leta 1740 in je delovalo do leta 1779, ko ga je uničil požar. Jakobov sin Filip ga je obnovil ter ponovno odprl leta 1782. Danes stoji na tem mestu Verdijevo gledališče.
Primorski slovenski biografski leksikon: 1. knjiga: 1. snopič. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1974, str. 33–34.
»Tolminski punt« pred 200 leti. Soča, 1914, št. 27 (25. april).