Ivo TROŠT

Očetu Dominiku in materi Mariji se je rodil kot drugi otrok. Oče, manjši posestnik iz vasi Orešje pri Colu, ga je poslal v trgovsko šolo, a je Ivo kmalu začutil željo po učiteljevanju, zato je šel sprva na enoletni pripravljalni tečaj v Kobarid, potem pa na učiteljišče v Koper. Maturiral je leta 1885. Svojo prvo učiteljsko službo je dobil na Ustjah pri Ajdovščini, kasneje je bil premeščen na Razdrto, potem pa je postal nadučitelj v Tomišlju pri Igu. V tem obdobju je že veliko objavljal – bodisi leposlovna bodisi pedagoška besedila – v takratnih revijah: Dom in svet, Ljubljanski zvon, Slovenski narod, Učiteljski tovariš, Edinost itn. Poleg velikega števila krajših besedil pa je objavil tudi devet daljših, v katerih je v preprostem in razumljivem jeziku pisal o krajih in ljudeh, ki jih je srečeval. Pri branju njegovih pripovedi, ki jih kritiki označujejo za živahne, a premalo poglobljene, spoznavamo njegovo ljubezen do domovine in domačih krajev. Pisal je za mladino in odrasle.

Ivo Trošt je bil tudi ljubitelj vrtnarstva in sadjarstva in je ti dve področji rad vključeval v svoj učni načrt. Aktivno se je udejstvoval v različnih lokalnih društvih, znan je bil tudi kot nadarjen glasbenik, saj je vodil cerkveni zbor in igral na orgle.

Upokojil se je leta 1926 in se potem preselil na Ježico, umrl je v Ljubljani. V Orešju pri Colu so mu leta 2015 postavili spominsko ploščo.