Foto galéria
Po končani osnovni šoli na Colu je nadaljeval šolanje v Vipavi in gimnazijo v Ljubljani. Nato se je vpisal na univerzo v Gradcu, in sicer je poslušal slavistiko, francoščino, umetnostno zgodovino in specialno filozofijo. Vendar je potem presedlal na pravo in promoviral junija 1911. V času študija se je aktivno vključil v Slovensko katoliško akademsko društvo Zarja v Gradcu in v različnih letih opravljal več funkcij. Bil je blagajnik, predsednik, odborniški namestnik. Leta 1906 je dosegel, da je društvo postalo član Slovenske krščansko-socialne zveze. Zelo veliko je predaval na raznih dijaških in mladinskih shodih. Pred prvo svetovno vojno je služboval v Gorici, zatem pa kot odvetnik v Novem mestu. Po koncu druge svetovne vojne je leta 1945 emigriral in živel v Švici. Umrl je leta 1951 v domu onemoglih v Flüelnu (Švica).
Svoje prve zapise je že kot šestošolec objavljal v Zvončku, Vrtcu, Zori, Domačem prijatelju in v publikacijah Mohorjeve družbe. Zanimala ga je tudi dramatika, pisal je dramske tekste in tudi že v študentskih letih nastopal kot igralec amater. S področja literarne zgodovine velja omeniti njegovo študijo o Silviu Pellicu. Med drugo svetovno vojno je pisal različne prispevke v frančiškansko glasilo (Cvetje z vrtov svetega Frančiška), zaslužen je tudi za objavo nekaj vipavskih narodnih pesmi v tej publikaciji. Pripravil je krajši poljudni pregled Turki na Goriškem (Slovencev koledar 1945) in v Koledarju Družbe sv. Mohorja v Gorici objavil zanimiva prispevka Vipavska dolina (1945) in Nekaj goriškega narodnega blaga (1951). V svojih leposlovnih delih je prikazoval vaško, pretežno kmečko življenje. Literarni kritiki so bili do njegovih leposlovnih del precej odklonilni.
Svoje prispevke je občasno podpisal tudi s katerim od svojih psevdonimom: Blažič Ivo, Bojko, I. Č.
Pregled njegovega življenja in dela je objavil Marijan Brecelj v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu (geslo: Česnik, Ivo)
Primorski slovenski biografski leksikon. Snopič 3. Gorica, 1976, str. 238 – 239.
Morda vas zanimajo tudi
Vilko UREK
