Ivan TOMINEC

Osnovno šolo je obiskoval v Črnem Vrhu nad Idrijo in v Idriji, gimnazijo v Ljubljani, kjer je leta 1911 maturiral. Med letoma 1912 in 1918 je študiral na Filozofski fakulteti v Gradcu in v tem času opravil tudi vojaško obveznost. Leta 1920 je v Ljubljani diplomiral iz slovenščine in nemščine.
Leta 1941 je bil med organizatorji OF na Tehniški srednji šoli v Ljubljani, kjer je poučeval, naslednje leto se je pridružil partizanom, bil ujet in obsojen na dosmrtno ječo (Volterra). Po kapitulaciji Italije so ga izpustili.
Kot profesor je najprej eno leto poučeval v Trstu, nato do leta 1947 v Ljubljani. Po upokojitvi je bil kulturni novinar in prevajalec na RTV Ljubljana, od leta 1957 pa najprej honorarni, nato višji znanstveni sodelavec in znanstveni svetnik na Inštitutu za slovenski jezik SAZU. Med letoma 1962 in 1965 je bil vršilec dolžnosti načelnika leksikološke sekcije na inštitutu in sodelavec glavnega uredniškega odbora SSKJ.
Tominec se je že med šolanjem zanimal za domače narečje. Leta 1913 je v seminarski nalogi raziskoval glasoslovje črnovrškega narečja, kasneje je raziskovanje razširil še na oblikoslovje in besedišče. Knjiga Črnovrški dialekt, ki je izšla leta 1964, velja za prvo pomembno takšno delo v slovenski dialektologiji.
Redno je objavljal članke o sodobnem knjižnem jeziku, bil je soavtor Poskusnega snopiča za SSKJ, kot jezikovni svetovalec je sodeloval pri terminoloških slovarjih z različnih področij (predvsem tehnika in botanika) in pri Univerzalni decimalni klasifikaciji. Veliko je lektoriral in prevajal, predvsem iz francoščine in ruščine.