Ivan MLINAR

Po osnovni šoli zaradi šibkega socialnega položaja staršev ni mogel šolanja nadaljevati takoj. Na celjsko gimnazijo se je vpisal kot »starejši deček«, kar je bil takrat pogost pojav, in je bil vseskozi dober dijak. Na njegovo študijsko in poklicno odločitev – zgodovino – je v gimnaziji vplival prof. Emilijan Lilek in ko je jeseni 1920 prišel na novoustanovljeno ljubljansko univerzo, je imel za študij dobre osnove, poleg tega pa je odlično obvladal tudi latinščino in grščino.

Po diplomi leta 1925 je nastopil prvo službo na Ptuju kot vzgojitelj v dijaškem domu, leto kasneje pa na gimnaziji v Murski Soboti. Kljub neurejenim razmeram in slabemu znanju slovenskega jezika pri dijakih je mladi profesor položaj obvladal in po dveh letih sprejel službo na celjski gimnaziji.

Pri poučevanju se je v širini podajanja snovi držal zgleda svojega vzornika E. Lileka in se tudi širše strokovno udejstvoval. V zgodovini se je sicer omejil na posamezna obdobja, ohranjal pa je celostni pregled nad dogajanji v stroki. Z zanimanjem je sledil arheološkemu delu S. Brodarja v Potočki zijalki in se celo na lastne stroške preizkušal kot arheolog v Završju na Bizeljskem.

Napisal je več razprav na temo domačega Zidanega Mosta, Radeč in Belih Slapov pri Hrastniku, kasneje pa tudi srednjeveškega gradu Svibno. Leta 1964 je v Celjskem zborniku objavil razpravo, ki je na duhovit način podala razlago vrste slovenskih krajevnih imen. Za letna poročila gimnazije je objavil vrsto sestavov, najobširnejši je spis o zgodovini celjske gimnazije, ki poleg splošnega dela vsebuje tudi življenjepise pomembnih profesorjev in dijakov od ustanovitve (1808) do leta 1957. Napisal je tudi prispevek o zgodovini Celjskega pevskega društva, ustanovljenega leta 1895.

Po upokojitvi je zbiral gradivo za zgodovino Sevnice, vendar mu je pešanje vida dokončanje dela preprečilo. Ostalo pa je izčrpno zbrano strokovno gradivo.