Rodil se je v kmečki družini, materi Marjeti Kerševan in očetu Jožefu. Osnovno šolo je opravil v Dornberku, gimnazijo in študij bogoslovja pa v Gorici. Posvečen je bil leta 1890. Eno leto je bil kaplan v Biljani, nato pa prefekt v goriškem deškem semenišču.
Leta 1892 je hudo zbolel za jetiko. V gimnaziji, še bolj pa v bogoslovju se je učil slovanske jezike, obvladoval je tudi italijanščino, francoščino in angleščino. Po Mahničevih nasvetih je študiral modroslovne, apologetične in zgodovinske knjige ter se učil pisateljevati. Sodeloval je v Mahničevem Rimskem katoliku in poročal o slovanskih zadevah.
Napisal je dve razpravi: Slovenski roman (Rimski katolik, 1892), v katerem piše o pomembnosti leposlovja in vrstah romana ter Jurčičevem »pristnem idealizmu« in »lepem realizmu«.
Že sam naslov druge razprave Rusko ljudstvo v babilonski sužnosti, objavljene leta 1894 v Rimskem katoliku, govori o vsebini teksta.
Primorski slovenski biografski leksikon: 8. snopič. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1982, str. 174.
Slovenski biografski leksikon: prva knjiga: A-L. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925–1932, str. 553.